Pozor, holandci!

Poezija in muzika? Uh. Čeprav je naslov neprijetno, tja do narodotvorne srži v kostnem mozgu, spominjal na konformnejša čitalniška podjetja, taka z vznesenimi recitali zaslužnih akademikov in ušesom milo godbo v institucijah dresiranih simfonikov, je že organizator torkovega večera v Kudu F. Prešeren, namreč rokenrolu zapisana firma FV, jamčil za malce drugačnejšo ponudbo. Resnično. In: s presežkom, ki ga je k prej nelagodje kot plemenita čustva vzbujajoči predstavitvi zbirke Pagode na veter prispeval le v nekaj dnevih zvajeni dodatek, kjer so se v obojestransko korist prepletle pesmi Toneta Škrjanca in primeno skope intervencije holandskega dua Franco Formica.

Čeravno lahko rečemo, da je sodelovanje z rokerji naphalo s krvničkami in ritmom obstransko, dostikrat resignirano in melanholično Škrjančevo liriko, pa nas je vse kaj drugega prevelo ob nadaljevanju sporeda, ki naj bi, sodeč po uvodniku predstavnice FV-ja, celo dokazovalo, da rokenrol še ni rekel zadnje besede. Predvsem prispevek Franca Formice in manj živahnejša, a še vedno nekam naučena ihta Lo-Lite, drugega podenbluzovskega dua ta večer, je - zopet! zopet! - prej za povod nacionalšovinističnim, a upravičenim premlevanjem o vzrokih slišnega manka holandske produkcije, iz katere, menda zaradi socialnega sistema, liberalizacije mehkih drog, nacionalnega karakterja ali kaj, štrli le uboga pest ansamblov. Da ne govorimo o za deset nadstropij previsoko letečih primerjavah s prvaki perverzne reinterpretacije bluza, z Doo Rag in Bob Logom. Podenbluz? Ja prosim, ma...che cazzo!