Postrokerska kudovanja

Kam Kud, bolje rečeno njegova marljiva glasbena sekcija taco moli? Kot kažejo izsledki, mimo elektronike, a naprej ali vsaj vstran od ustaljenih in dodobra izčrpanih dratarskih smernic. Ko kreneš z rokenrol avtostrade, pa postane vožnja zanimiva. In začne enigmatični izraz postrock, odkoder izhaja tako newyorški bobnar in elektronski manipulator Doug Scharin kot njegovi sodelavci v ansamblu HIM, dobivati presenetljive odtenke. Kar devetčlanski ansambel po slišanem le težko, še najbolj tekom lepo zadrajvanih tolkalskih eskapad, upraviči na papirju zelo intrigantno odebelitev, po dva bas in solo kitarista in bobnarja, saj v njem brez sledu ponikne marsikateri član.

Sicer pa kljub nemalokrat vročekrvni, zafankani "muziki za ples", z izleti proti južnoameriškim in afriškim obzorjem ter zahvaljujoč odločilnemu zvenu pihalcev in kitare zoprno potegne na kataloški džez. Ki seveda zaradi trd(n)o določene delitve dela znotraj kolektiva nima toliko skupnega s pregnanimi improvizatorji kot s fuzijo izpred skoraj treh desetletij, počeni, "milesovski" zven trobente gor ali dol. Po v Kudu nedavno gostujočih Gutbucket, džezerjih, ki so prepričani, da so metalci, še rokerji, ki sanjajo, da so džezisti, džez za (post)rokerje?

Če se niste srečno pretolkli skozi zgodovino, ste jo prisiljeni vedno manj verodostojno ponavljati. Na ne tako veliko navdušenje onih, ki so prišli na koncert zaradi začetne inkarnacije takrat le Scharina, njegove bobne in efekte obsegajočega ansambla, ki je izdajal pri newyorški subdubovski založbi WordSound. Komorno.