Medigra

Matjaž Farič si je v PTL-ju prejšnji teden omislil zanimive vrste medigro, v bistvu oddih in osredotočenje po svojem dolgoletnem angažmaju v Cankarjevem domu. Medtem ko je vse od svojega usodnega Sola uravnaval tuja telesa, je bil z vaj za skorajšnjo predstavo izvirajoči, znova vzplamteli gušt do plesa povod za težavnejšo nalogo, zvezano tudi z utrujenostjo in zvajenostjo materiala ne več tako rosno mladega princa prekmurskih ravnic.

Če se je od Fariča pričakovalo, da bo švicnil, je švicnil s potrebno gibalno avtoriteto in tekom 3.oLa, med katerim se je skusil v komiki, melodrami in drami, zadržal pozornost naklonjenega gledalstva in navsezadnje omagal v tekmi z biološko uro, katere preko videa projicirana podoba je bila v podporo avtobiografskemu, historičnemu toku predstave.

Lepo in prav: Farič lahko navduši s skočnostjo in jo ohlapno uokviri celo s kancem futurizma - prosto po predstavi Klon: s svojimi nasledniki avatarji, animiranimi bitji računalniških dimenzij, ki prevzamejo gib, ko sam ne more več - zna pa se zgoditi, da stvar zadehti po višku iskrenosti in patosa ter po v domovini prejkone simptomatičnem ukvarjanju plesne srenje s samo seboj. To so pač take rožce.