Bela mandala

Najbolj bela vseh mandal leži ta čas v kleti Moderne galerije, tjakaj pa jo je nasula polovica bivšega tandema V.S.S.D. Alen Ožbolt je, če je brati spremljevalni pamflet, v begu pred motivom pristal v ornamentu, v filigransko izrisanih in dostikrat le pod določenim kotom vidnih, krhkih peščenih strukturah, kakor so one, ki z mandalama Dvoje, Dvoje, vred naseljujejo drugo, raznoterejšo kletno sobo.

Medtem ko lahko Ožbolt v boju za gledalca od vekomaj, vse od darkerskih vssdjevskih votlin postreže s prepričljivimi argumenti in s svojo pozornostjo do potankosti kot tudi do celotnega vtisa obdelanega prostora za dlje priklene pogled, se zdi, da je v Moderni pokleknil ravno, ko bi lahko gledalstvu dobesedno zamajal tla pod nogami. Ali ga celo pripravil do lacanovske refleksije o robu, o prostoru, o neskončnosti, ki jo tako slabo, s tako mnogimi robovi uprizarjajo Nevidni robovi, nerodno osvetljena in za povrh z galerijsko paznico naseljena, z belim peskom ob podu zaobljena kletna soba. Manj roba, več čiste beline in vrtoglavosti najdeš že v kakem videu iz osemdesetih. Zbogom mimikrija.