Nevrotiki in androidi

Predsodke, ki jih nemara, še najraje južneje od nekdanje K.u.K. monarhije, nekateri gojijo in zmorejo celo empirično podpreti, češ da je avstrijski ples, po anahroniji s pripisovanim nacionalnim temperamentom, hladen, tog, dolgočasen, je prejšnji teden kar uspešno razkrajala postava paketa Pozor Avstrijci!, ki ga je pomagal v Cankarjev dom uvoziti Avstrijski kulturni forum. No. Morda navzočim ni ravno potrgal gat Philipp Germacher, ki si je za epilog svojega spastičnega, bolečega, nakriziranega, konec koncev anekdotičnega sola V odsotnosti končno vbrizgal šus v žilo, niti ni nevemkako potegnil Oleg Soulimenko, ki je, nekje na sledi antiplesa, kakor ga pilita Jan Ritsema in Jonathan Burrows, mencal in se prekladal v dvorani Duše Počkaj postavljenemu koridorju, klavstrofobični meščanski sobi.

Zato pa je D.A.V.E., nič kaj zagatna ekstravaganca videasta in elektrotehnika Klausa Obermeierja in plesalca Chrisa Haringa, postregla z nekaterimi domisleki, za katere bi, ko ne vedeli bolje, sodili, da iz njih veje duh časa. Medtem ko si marsikdo sodobnega plesa še išče manj ploskovitega avatarja, predstavnika v računalniškem svetu, avstrijski dvojec učinkovito, zahvaljujoč natančnemu postavljanju plesalca in domišljenim video posnetkom, miksa umetno, realistično 3-D posneto in potem animirano video sliko in podnjo, kot reliefna, gibajoča se podlaga podstavljeno telo. In doseže, da Haringovo že itak androidno, mišičasto telo postane spaka, lik iz računalniške igrice ali hudih tripov, ki lahko ostari, se spremeni v žensko, si vleče kožo s telesa, recitira poučne tipa "lahko si spremiš obraz, osebnosti pa ne" in konec koncev, kaj takega, govori s kot iz riti pognalimi usti. Ne tako resen komentar na etične dileme glede dosežkov sodobne znanosti, potopitev, da jih je malo, da je med drugimi vzburila tako atipično cankarjansko občinstvo, kot je čebljavi rajferjevski geng. Povsem marcel-lijevsko. Za razliko od bolj monrojevske dunajske performerke Barbare Kraus, ki zmore v Klubu CD dobri dve uri menjavati svoje multiple osebnosti, histerično Twiggy, še kar racionalno Kraus, umsko zaostalo pevko Julie in jebača Johnnieja, katerega si je izmislila, ker je spoznala, da se v sodobni umetnosti bolje godi moškim, ne da bi zdolgočasila pretežno rezgetajoče občinstvo. Kraus tekom v "kriznih časih" porojene, v njeni dnevni sobi potekajoče soareje hofira in nadira občinstvo, se gre z njim bizarne družabne igre, mu s prevezo čez oči, grotesknim sopenjem preko zvočnikov in jagodo grozdja na koži priredi pravi erotični show, deli nagrade za izvirnost, z opolzko koreografijo spremi Elvisa in bi jo človek kar posvojil za tako dosledno urbano nevrozo. Wiener blut?