Načelno za?

Je že tako. Da se Mestu žensk, na razliki in izključitvi po spolu temelječemu festivalu, ki naj bi s favoriziranjem tudi v umetnosti zapostavljenega spola nudil priložnost tlačenim, vseskozi vsiljuje eno in isto vprašanje: ali za žensko, torej tudi občečovečansko stvar stori enako ali več od drugih ponudnikov kulturnih dobrin, ali ga je sploh s čim primerjati ali raje naklonjeno, pokroviteljsko, češ, težko jim je ženam, dahniti načelno simpatijo in upati na najboljše?

Na najboljše je najbolje upati tako med ogledom kaj blede foto razstave in videov na Tivolskem gradu - kjer le striparke prispevajo nekaj menstrualne krvi in vaginalnih gliv - kot med performansi Rusinje Marije Čujkove, ki je tam v ponedeljek "konceptualno" kuhala in v torek nič manj premišljeno likala perilo.

Konjenica Rodea, ki v Menzi pri koritu vedno nalašč zamudi vsaj uro in potem čaka še drugo uro na začetek sporeda, je bila sicer naravnost šokirana nad točnim začetkom in polno obiskanostjo nastopa Rusinj Babslej in vsled tega Ženske sumi, da je Metelkovo osvežila s tovrstnih procedur še nevajenim občinstvom. Ampak tudi le po bisu (in po grimasah tenkouhih sodelavcev, ki so prestali cel koncert) bi tvegali, da je tudi v naših krajih razgrajala in izumljala še neslišane vsaj pest od simpatičnih kazačok-ska-pankovskih Babslej veliko pregnanejših in bolj svežih, četudi moških ruskih ansamblov.

In, ko smo že pri primerjavah, da je isti večer izumljal neslišane zvoke, jih zančil in vedno nove tkal v že skoro elektronske pokrajine ameriški, morda vendarle slide, s countryjem navdahnjeni kitarist Bill Horist. Za šestkrat manj ljudi, znotraj rednega programa Gromke, iz ene same, s činelami, vzvodi, brenčali, kirurškimi škarjami mučene kitare in tropa aparatur. Prosto po Frippu, improvizirano, a kunštno, da bi se elektrotehniki mesece potili v studiu.

No. Zastavo Mesta žensk so pretekli teden vendarle zavihtele performerke, tudi Edit Kaldor, ki je v Kinoteki samotno kot ločenka prebirala po računalniških tipkah, paranoično oprezala skozi pred vrati nameščeno kamero, zganjala avtocenzuro nad policajem v sebi in morala zaradi preobremenjenosti sistema eno za drugo razkriti vse datoteke s čustvenim balastom, goni, hobiji in spomini. Kaldorjeva konča svoj razgovor, če ne kar tiho bitko z zdravorazumskim avtomatizmom ameriške naprave, kako žensko, v internet čvekalnici, in v ...ali pa pritisni escape poda verno in humorno odmaknjeno upodobitev ne samo ženske urbane stiske.

Medtem ko Kaldorjeva uprizarja intimo, pa se je Marisa Carnesky posvetila korenitejšim posegom. In preko svoje pozicije v nasprotju z zapovedmi vere tetovirane, zatorej izobčenke, izganja iz sebe "v kromosomih zapisanega" duha židovstva. Carneskyjeva, ki se skuša v vlogah cirkuških atrakcij, tetovirane dame, čarovniške hostese, mumije, fakirke, in ki s projekcijami zrcalnih deformacij ovekoveča zanjo pomembne like, babico, rabina, demona Lilit, se v posmeh orto, mizoginični tradiciji nastavlja kot živa prilika potujočega Žida ter komaj, povsem naga, da se trese špehovje, stopiclja v moških mučilnih orodjih, baletnih čeveljcih in ji lije kri iz visokih pet. Res trdovratna, po vsem sodeč globoko zakoreninjena in tudi z bogoskrunskim tetoviranjem na suho okoli popka komajda egzorcibilna reč. Kdove, kako marajo Carneskyjevo v domovini?

Kdove tudi, kako bodo Ireno Pivko in Braneta Zormana marali v domovini po ogledu na strateškem mestu, v kontejnerju pred Figovcem predvajanem videu Cona B, ki, patetično, a učinkovito, najprvo vzporeja, potem pa zoperstavlja zadovoljne, čiste, na mašo in šoping hiteče Kranjce in kot pred ozadje policijske fotografije postavljene gojence Centra za odstranjevanje tujcev. Kranjec naš nanj s prstom kaže. Ostro.

povezava