Brezdomke razočarale

In če pomislimo, da so se Šiškarice celo čudile, da je Marisa Carnesky zvezdnica letošnjega Mesta žensk. Saj, mesto je s svojim nastopom drugi teden počastilo nekaj vročih artistk - oziroma kar Carneskyjeva s svojim Dekletom od nikoder, čarovniško varietejskim programom v Kudu, tekom katerega je na veselje polne dvorane obelodanila svoje inačice mita o izgubljenem ljudstvu (Hazarih? ženskah.) ter pravljice o Zlatolaski in o Princeski na zrnu graha, se ponudila v vlogi izginjajoče dame ter z gospelom ilustrirala svoje navekomajšnje izgnanstvo iz obljubljenih posmrtnih področij. Carneskyjeva z dobršno mero izrojenega humorja, avtobiografije in posluha za patologijo vsakdanjika maliči spored pogrošnih zabavišč in nočnih klubov in je kajpak edina izmed meščank, ki se je uvrstila v video dokumentacijo Kapelice.

Druge atrakcije so bile internejše sorte - denimo predelava ljudske o ženski in žerjavu japonske pravljičarke Kazuko Hohki. Ki "naivno", mimogrede navrže marsikatero o Japoncih in Angležih, si pri ilustriranju pomaga z v animacijo prepogibajočimi se origamiji in bizarnimi žepnimi maketami ter izteče pripoved o japonski tajnici in v Angleža preobraženem, dvospolnem bitju iz vesolja v hrepenenje po odpravi spolne razlike. Mesto je drugi teden v PTL-ju gostilo tudi trojico plesnih predstav slovenskih, a v tujini delujočih avtoric, in če lahko za tisto Andreje Rauch, med katero se bori, ma, klofa z gigantskim, za besedilo zadolženim kranjskim raperjem Pižamo za primat pri uprizarjanju izmikajoče se upodobitve Rebeke iz Sto let samote, rečemo, da je na sledi njenemu hudomušnemu prvencu, lahko za drugi dve le zmignemo. Z ramo, kamor bi nakazali, ko bi hoteli komu "s ceste", laiku, predstaviti draži družinske miniature, pecarjenj in zoprvanj, kakor se jih v svoji mali izbi lotevata Snježana Premuš in Ignaz Schick.

Ali kar z jetri, ko bi hoteli komu predstaviti muke, ki jih je podpisani v dobro korektnega poročanja pretrpel, ko sta mu Estela Žutić in Gilles Duvivier več kot uro vrtela in napovedovala jokavega Willa Oldhama (Palace Bros. etc), Leonarda Cohena (!), Marleya, oh, Cure, Atari Teenage Riot... le malo plesala, najraje valček, in se v liku in priliki Razmerja vzhičena držala za roke. Bi jim kdo drugič vsaj obelodanil, da v Ljubljani živi žverca, ki se kliče Radio Študent? No. Če je glasbeni spored preteklega tedna opominjal, da je le podaljšek metropolitskega, kdo ve, verjetno za žensko stvar vnetega world music programa Cankarjevega doma, so ob petkovi slam-poeziji v Gromki padale težje primerjave. Sta se v trdnjavo improvizacije in jedkih panog pod krinko ženskosti vtihotapila, kot iz konzervatorija, džezovski mainstream in salonske manire, kakor jih je predstavil pianistično pesniški dvojec Olumide Popoola? Bi bilo kaj pohlevno čitalništvo (&rhythm&blues) večja poživitev za Gajota kot za Metelkovo, kjer navsezadnje pomnimo gajstnejše pesniško muskontarske španovije? In kaj naj si mislimo ob frapantnem dejstvu, da si festival ni omislil večernega afterja, sestajališča za izmenjavo vtisov in raspašoj, kar bi menda, bolj od odhoda v hotel ali tavanja po mestu, ustrezalo z vseh vetrov zbranim festivalskim gostjam? Če jo urežemo povprek, se nam ob hudo širokem, za vsakogar nekaj diapazonu zdi "koncept" mesta, zgodbe evropskih razseljenk in begunk, toliko bolj prozoren izgovor za pomanjkanje razločne drže. Jej, jej.