6. 11. 2002 | Mladina 44 | Kultura
Part-rrockk pionirji
Nejeverni Tomaž
Kastrioti v zamahu
© Igor Škafar
Le čemu, le čemu Zlati Kastrioti, ansambel z bazo v klubu Mizzart na Metelkovi, zganjajo take okoli svojih blago rečeno okornih coverjev narodnoprebudnih in celo partizanskih viž ter povzetkov scuzanih kitarskih žanrov? Odgovor je, na veliko večjo od siceršnje radosti občinstva, vsledil minuli četrtek v KUD-u F. Prešeren. Kjer je "vzgojno izobraževalna skupina", VIS Kastrioti, uprizorila svoj "partizanski kabaret za ude in ansambel" Nejeverni Tomaž. Z le nujno potrebnim odmerkom tokrat bolj ilustrativne muzike - odkoder si velja zapomniti pank verzijo Kovači smo in Suzanne Vega inačičo Hej Slovanov - pa z obilo teatrske, iluzionistične, pantomimične, lutkovne nasmetnjave, ki opominja na anamonrojevsko poreklo in likovne obsesije prvega Kastriota Mareta Kovačiča.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
6. 11. 2002 | Mladina 44 | Kultura
Kastrioti v zamahu
© Igor Škafar
Le čemu, le čemu Zlati Kastrioti, ansambel z bazo v klubu Mizzart na Metelkovi, zganjajo take okoli svojih blago rečeno okornih coverjev narodnoprebudnih in celo partizanskih viž ter povzetkov scuzanih kitarskih žanrov? Odgovor je, na veliko večjo od siceršnje radosti občinstva, vsledil minuli četrtek v KUD-u F. Prešeren. Kjer je "vzgojno izobraževalna skupina", VIS Kastrioti, uprizorila svoj "partizanski kabaret za ude in ansambel" Nejeverni Tomaž. Z le nujno potrebnim odmerkom tokrat bolj ilustrativne muzike - odkoder si velja zapomniti pank verzijo Kovači smo in Suzanne Vega inačičo Hej Slovanov - pa z obilo teatrske, iluzionistične, pantomimične, lutkovne nasmetnjave, ki opominja na anamonrojevsko poreklo in likovne obsesije prvega Kastriota Mareta Kovačiča.
Nejeverni Tomaž, ki mimogrede uprizori duhove preteklosti, s potoki krvi zalito bratomorno vojno in spravo ter spotoma proizvede prvega stoodstotnega Slovenca nekam vzhodnjaških potez, med predstavo v drncu vedno bizarnejših navezav in digresij izgubi rdečo nit, ki jo povsem plastično, v liku plastičnega, čez dvorano raztegnjenega traku, znova vzpostavi kar občinstvo. Kastrioti se skušajo kot newagerski, s plastičnim didgeridoojem in eksotičnimi bobenčki oskrbljeni orkester in kot rokerski ansambel ter se, spodobno ozvočeni, tekoče izmenjavajo v vlogi igralcev na odru in videu ter muzikantov iz zaodrja. Kajpak se največ šal ugane na račun domačijske in verske blaznosti, Kastrioti pa se za povrh, ravno pred vsemi svetimi, s projicirano marksistično-leninistično poslanico opredelijo celo za prvake partijskega rocka. Naj bo, če ne gre navsezadnje le za ekstremnejšo frakcijo čislane umetnice iz Trnovega. Ma prav fletna kudovska miškulanca.
Kastrioti parcialno
© Igor Škafar