Gajstnega škrata industriala

Kljub primerni, beri minimalistični in monokromatski notranji opremi, a zaradi v oči in uho bijoče neprimernosti za tovrstne prireditve je pač kar v olajšanje, da si je Peljhanova, za promocijo kunštne elektronike zadolžena organizacija rx:tx, ki že kako leto prepihava s svojimi Re-Lax večeri, iz salona Minimal preselila v decentnejše ozvočeni in udobnejši Atelje 2050. Kjer je prejšnji ponedeljek šumel...ne, ne ravno Artur Štern, s katerim so njegovo še manjšo, razkuštranejšo in maničnejšo različico, Marca Weiserja, v prvem hipu zamenjali nad njegovim neortodoksnim, prej dratarskim videzom prepadeni ljubljanski programerji. Weiser je, poleg tega, da ne izgleda, kot da bi ga iz drobovja izštancala po vsej verjetnosti nemška mašina za brezmadežno čiste, "androidne" kunštelektronske imidže, multiinstrumentalist, veteran nemške elektrotehnike in polovica dua Rechenzentrum.

In ti samo s sempli iz laptopa ter v živo previjačenimi efekti pričara cel film. Temačen, vlažen, po rji in plesni vonjajoč film, kot da bi taval po ruševinah civilizacije, med sobami, odkoder se oglaša struženje kovinarskih delavnic in butanje pod tlemi delujočih strojev, milesovska trompeta, deformirani glasovi neznanih mutantov, iz katerih se počasi izvije kak - glede na šumnost bi težko rekli, da minimalistični - dub... Gajstni škrat bi seveda požel večje ovacije, ko bi pred nastopom preveril baterije na računalniku, da mu prehoda med ambientalnejšim in ritmičnejšim sporedom ne bi sekal neroden premor. Mimogrede: mislite, da Rx:txovcem, ki orjejo tukajšnjo ledino, kakor bi bilo navsezadnje pričakovati zaradi povezave kurantne elektrotehnike in visoke umetnosti, prisluhne velemestna art-smetana? Hmm. Morda le, kadar ni ravno na sporedu vrhunska procesija kalibra Belantičeve modne revije in pride kulturna elita, da, z originalnim Šternom vred, v Atelje šele na after, kjer ji vrti JAMirko. Noblesse oblige.