Na saksofonu: Jeff

Pa ravno zadnjič je intendant Prehladnikar tako bridko potožil zaradi tudi drugod opažene šege, da na koncertih bližnjih jim zvrsti opaziš le za vzorec domačih muskontarjev. A glej si ga šmenta. V torek je v Gromko zatrpala nenavadno številčna zasedba defonistov, tudi iz foha in ne samo iz ljubiteljskih krožkov, za katere naval je bil kriv Charles Gayle. Ali kar njegov pedigre, saj se je vrli Gayle kar dvajset let preživljal s sviranjem v hodnikih podzemske železnice, da bi ga šele konec osemdesetih izkopali pri Knitting Factory in je postal legenda.

Ni dvoma, da gredo zasluge za grleni, močni, kakor rečejo "titanski" zvok njegovega saksofona tudi razmeram, ki kričijo po izstopanju, ustavljanju hiteče množice, kakor tudi ni dvoma, da je Gromka s svojim v kotu za nastopajoče osrediščenim odmevom nudila domače mu pogoje. Za z redkimi premori prekinjeno improvizacijo, svojevrstno nanizanko džezovskih slogov in manir, za nekonformno, tempo menjavajočo, z lepo mero instrumentalnih bravur začinjeno rolado, zaradi katere so prednje vrste džezovskih zanesenjakov hlipale in vriskale od navušenja in je bilo motno intendantovo oko.

Zakaj se torej konjenica Rodea, ki si je vzela pol ure za umetnika in potem neuvidevno čvekala za šankom, težko pridruži tolikšnemu navdušenju in bi prej potegnila z onimi, katerih ni blagoslovilo prešitje, moment, v katerem navadno zagatne impro tirade postrežejo z estetskim užitkom? Le zato, ker za primerno, kontemplativno ali celo meditativno spremljanje nastopa ni bilo dovolj prostih sedežev?

Zato, ker se v vsakem trenutku izmikajoča se improvizacija, v Gaylovem primeru še posebej, kaj lahko v ušesu sprevrže v svoje nasprotje, konec koncev predvidljivo serviranje preigranih lestvic, zvokov in slogov, ki v najboljšem primeru povzroča dremavost? Smo utrpeli manko, ker zaradi džezovske polpismenosti ne moremo uživati ob klasificiranju džezovskih referenc, ki jih je izpihal Gayle? Kdo ve. Cenimo le, da nam bi godil vsaj micen čustveni odmik od ekshibicije podivjanega racionalizma, tudi če bi si Gayle po vztrajnem insinuiranju in intoniranju privoščil tak škandal in odpihal kompletno himno Združenih držav ali Proletarske internacionale. Sicer pa - mar nima naš ultramaratonec in deloholik, ki navadno vstaja ob petih zjutraj in potem ves dan vadi in moli, več od ene skupne točke s podobno obsesivnim tekknikom Jeffom Millsom? Nedoumljiva so pota Gospodova.