Brezčupi čuparji

So bili presenečeni. Tisti, ki so - saj imata domovina in prestolnica vendar "lepo razvito rapersko sceno" - pričakovali, da se bo v četrtek pred klubom Channel Zero na Metelkovi kar črnilo od ljudstva. Drugi, črnogledejši, so bili nasprotno zadovoljni, da je iz za otroška leta lepo razvite, vprašanje če ne inertne scene pricurljalo vsaj za polovico spodobno obljudene dvorane, saj se je po znanih posnetkih sodeč obtala malce težavnejša hip-hop poslastica. Ne tudi med uvodnimi ceremonijami iz code.ep-jevcev Dada in Borke sestavljenega dua Ironic Tronic. Ta je sprva obilno skrečal za štirimi gramofoni in se potlej, ko je Dado padel not, prelevil v dobrovoljno in duhovito two turntables& a microphone poharsko posadko, ki je finale zabelila še z nekaterimi političnimi in socialnimi, ki zasigurno niso zrasle na zeljniku predvolilnega štaba matere županje.

Kdor si je po uvodnostih, ki zaradi rudimentarnosti zadaj vrteče se arhive niso v ničemer presegle že ustaljeno skrb domačih raperjev za Sporočilo in sorazmerno nezainteresiranost za muziko, tu res le podlago, mislil, da mu ta večer nič prelomnega ne kapne v možgane, se je grdo zmotil.

Daelek, pregnani trio iz New Jerseya, namreč niti ne vztraja na kdovekako virtuoznem ali slogovno izvirnem rapanju ali pri kdovekako prodornih zgodbah from the hood in ga je težko primerjati s pošastmi masovnega konzuma, kakršne se, težko da v ponos črnim Američanom, kurčijo in ženejo za denarci ter ženskim mesom na malih ekranih. Prej bi ga, in tu se Black Flag majica programerja ansambla in iz zaodrja prejeta informacija o njegovih nežnih občutjih do Slayer izkažeta za točen napotek, primerjali s kakimi kovinarji. Ne ravno s Slayer, katerim bi se - za razliko od recimo Crowbar - otepal pridigarski pevec in njegovo očitno trpljenje, zasigurno pa z dratarji vroče krvi in najtemačnejše sorte.

In res. Če malce prebrskamo po spominu, še nikoli nismo nikjer, ne na odru ne pod njim, videli tako močno čupati toliko vse prej kot čupastih frizur. Z razlogom, ki se mu reče eden od kandidatov za elektronski ali obenem celo dratarski koncert leta.

Daelek namreč na računalnikih, ob razvidnih hiphopovskih osnovah, skladišči tudi polno mero s crooklynskimi morbidi skupnega illbienta ter v kunštelektroniki kurantnega škripanja plošč, preskakovanja cedejev, prasketanja pokvarjenih stikal, s čimer do epskih psihedeličnih razsežnosti in nojza namede svoj energični scenosled. Za povrh, in, kot v starorokovski maniri, za pet minut premora s solažo, pa ima v svojih vrstah tudi težko nadkriljivega skrečerja, manijaka za gramofoni DJ Stilla, ki je klasični repertoar nepričakovano nadgradil s petjem v gramofonsko iglo in s kitarističnimi prvinami, kjer brazde na plošči služijo kot strune, igla kot trzalica, vse skupaj pa se speljano čez efekt sliši kot elektrificirana tambura ali prava kovinarska kitara. Američani, ki se obnašajo kot metalci, zvenijo kot Angleži in delajo muziko, ki trga tako tabletkarje kot raperje in dratarje? Huudo. Mogočno. Kedaj tudi v naši fari?