Maratonci utrudili

Je sploh mogoče? Da nas je finale drugega Klubskega maratona RŠ, pa ne samo s številom nastopajočih, bolj utrudil od prvenca? Na malem odru Menze pri koritu in na njegovem večjem podobniku se je prejšnji petek, brez odpovedanih Cancel, izmenjalo sedem ansamblov, ki so se mesec in pol kalili v klubih vsevdilj domovine in naj bi po izboru urednikov čislanega radia tvorili cvet slovenske muzike.

Pa poglejmo. Glede cveta, a bolj po kadavrih, grajcu in norih gobah vonjajoče sorte, bi se celo strinjali, če je govora o prvonastopajočih, Tenacious Zhgantsi, v (black)metalce prepleskanem in maskiranem triu, čigar nesporna žilica za groteskne, pa tudi v parterju učinkovite plati metala je nasledstvo trotlhumorja matične grindcore atrakcije Dickless Tracy. Žaganje iz petnih žil in parodija. In kako je po tako zabeljenih žgancih pasal pohlevni ska pank GDO?, "glasbe družbeno ozaveščenih", verjetno komu kar simpatičnega ansambla, po mehčalcu dehteče okamenine, ki nas je zazibala v stare čase Novega rocka?

Se je zataknil v grlu kot sta se zataknila Valterap, raper, ki si (Iči:) popravlja hlače kot Eminem in čigar angažiranje bi morda razumeli zaradi pankerskega stila in besedil, ter DJ Ninja, didžejka, ki, jojmene, nekako skreča in bi se res lahko naučila vsaj zmiksati tiste amaterske dub plates? Kot kaže, ni bilo dovolj, da je konjenica Rodea trpela zvočno polucijo, morala je prenašati še pritožbe džezovske redakcije, kateri je prezentirala svoje upe, da bo vsaj Kramfid z žganjem upravičil manko zraka v vedno večji gneči in potlej dobila v zahvalo še enega izmed ansamblov brez face, gruva, špure ali, če gre za zoprvanje, brez kunštnega ali dosledno ekstremnega značaja. Na finalu maratona so zatajila celo Deca debilane, ki sta bila brez dosedanjega klaviaturista, pa tudi brez nedelujočega elektronskega bobna in sintetizatorja še bolj kot kdajkoli podobna precej utrujenim in kaj bazičnim Swansom. Tja, "čist" boben in kitaro si lahko privoščijo le nabritejši muzikanti ali vsaj aranžerji, denimo Ruins Matador, ki vijeta svojo, temačno in melanholično, a vseeno - kaj si je misliti o ansamblu, katerega najmočnejša, res huda viža je cover (Birthday Party)?

In kaj naj si mislimo o katerih že po vrsti odmevih bristolskega trip-hopa, ki prihajajo od verodostojno izumetničenega Melodroma? Mislite si, kar hočete, sam sem si mislil le, da bi skoraj raje pasel firbce na čudaških inštrumentih, pravi instalaciji Belgijcev Noise Maker's Fifes v Channel Zero in sem bil po utrudljivem maratonu RŠ - ma, di vam je mladost! - zelo zadovoljen, da so psihotranserji iz Gala Hale končno pripeljali duhovitega in poskočnega didžeja, Dustina z Ibize. Še sreča.

povezava