Žoambo: končno na stolčkih

Ojej, prejoj! Mar so to sadovi novega ploščka, v bistvu kar prenove Žoambo Žoet Workestrao, je li to isti ansambel, ki, resda v japankah, čudaško, a docela resno improvizira in celo solira, posajen na stole v džezovski ali bognedaj unplugged maniri, in si enako džezovsko jemlje čas za premor? V kolikor je vzeti prvo polovico četrtkovega sporeda za novo etapo žoambovske ustvarjalne poti, je treba reči, da so vrli, v civilu oskrbniki Menze in untergrunt aktivisti tu naleteli na čer, katere velikost gre meriti vzporejajoč jih z nazornim, niti malo nebogljenim impro sporedom bližnje Gromke.

Žoamboti so s poduhovljenim muziciranjem nemara celo blizu tega, da izgubijo srž, definitivno - debilano zarobljenih glasov in poden poezije in nevrotično presekanih viž, v katere so premleli radijsko televizijsko nesnago, avantgardo in etno bližnje in širše domovine. Ki je bila na sporedu po premoru, tokrat z noge in veliko prepričljiveje, na olajšanje nekaterih in na večje navdušenje spodobno polne dvorane navzočih, prmejdun, če ne redko videnega, še puhastega podmladka, ki je v Menzo verjetno uletel zaradi ljudomile poteze vodstva, beri nikakršne vstopnine. Modro!