Kurt & Tav

Ker je z muskontarji žal že tako, da jih ni veliko, ki bi sploh radi pokali vice in še manj, ki ob tem ne bi zdrknili v cenenost ali utrudili, smo posebno, "čudaško" ponudbo založbe FV v Orto klubu, ki je označila pretekli teden, v konjenici pričakali z več kot zmernim zanimanjem. Vsaj zanimanja je bila nedvomno vredna interno nemška atrakcija, der Orgelgott Mambo Kurt, ki je, ne samo zaradi stasa in pričeske, če se ozremo na domače posebneže, bliže Klinčiju kot Harryju den Hartogu, sicer pa ga z obema druži ljubezen do popa in kiča. Za razliko od Klinčija, ki je po prepričanju iskreni naivec, in Harryja, ki je obsesivni dekonstruktivist, se Kurt ukvarja s parodijo. Ali pa, mehansko gledano, s kompresiranjem uspešnic popularne glasbe v register komu pač neznosnih, nam in njemu pa prečudovitih, primitivnih elektronskih zvokov in ritmov - saj veste, slow fox, cha-cha-cha, marsch, rock, tango, waltz...- njegovih Heimorgel, za plemenitenje nemških družin namenjenega modela iz šestdesetih. Kurt, ki resnično izgleda kot povaljani, oznojeni one-man zabavljač s pivskih ali smučarskih veselic, zmore razvedriti s klenim nemškim naglasom in te ima na začetku vsake, glede na zmožnosti starinskih orgel minuciozno aranžirane viže v pričakovanju, kaj da se bo izcimilo. Neredko se iz njegovih, najraje "latinskih" obdelav izcimi kaj izrazito spačenega, pri čemer ne štedi niti s hiti umetnikov, kakršni so The Cure, Guns&Roses, Van Halen, AC/DC, ampak s fascinacijo zaradi obdelave in zvoka se komaj komaj prebiješ do konca po vseh reglcih predriblanih viž, ki jih navsezadnje trpiš zaradi naklonjenosti do "originala" in ne zaradi Kurtovih intervencij. Je li čudno, da je najglasnejše ovacije v polpraznem Ortu pokasirala prvovrstno idiotska in frenetična predelava Slayer? Ali, da je Kurt, ki igra vlogo demonstratorja in popularizatorja Heimorgel, preko unc-unc tipke za marsch-1 ritem prišel do logične ugotovitve, "zakaj ima Nemčija toliko kvalitetnega tehna"?

Drugi, ki je pretekli teden pod okriljem FV-ja vabil na staromodni, po parih, hetero- ples, je bil rokenrol starina, Tav Falco, ki se je tolikanj vživel v vlogo jebača in izobčenca, ki na odru tako živi napeve, pobrane od slavnih, pa tudi obskurnih rokerjev, da mu kar verjameš. Falco, ki smo ga v podobni vlogi pred leti videli, bizarno, v disku Turist, je iz svoje in ansamblove, za zadane naloge ravno zadostne tehnike z veliko gušta naredil žlahtno razdrapani zvok, kakršnega pričakuješ od spraskanih rhythm&blues, garažnih, rockabilly, tango... izkopanin, več, genialni diletant in mojstrski igralec - Prince? Charlie Chaplin? - tako medenično vabi na fuk, tako lascivno žgoli sentiše in tako ilustrativno gestikulira, da bi kuj podpisal, da se je tako čagalo v njegovem Memphisu. Ali vsaj, da vrli Tav meni, da bi se tako takrat moralo čagati v Memphisu. Camp podjetje, commedia dell'arte (kot je brati na netu) ali iskreni rokenrol izraz? Komu mar, dokler risanka traja.

Sicer pa. Sicer pa je naslov družabnega dogodka tedna pripadel zboru prijateljev in znancev Primoža Petkovška v subsubu, kjer je pred Petkovo staropankovsko Carino (k.g.: Esad Babačić, Brane Bitenc, Marin) in hudo uigranimi Scuffy Dogsi nastopil Select, trio blond Štajerk, ojačan z disko koreografijo in parom namaziljenih bilderjev. Že dolg se nismo tok smejal. Štart veselega decembra?