Antiglobalistični živžav

Saj lahko greš in si jih pogledaš - se spotakneš ob špasno sadomazohistično Wagenburg Love Parade Ines Doujak v preddverju, razvozlavaš perspektivo in duhovite povezave rodbinskega drevesa vzhodnoevropske umetnosti izpod čopičev kolektiva I.R.W.I.N. in beograjskega časopisa New Moment, se muzaš Berlinčanom, ki so priredili kar natečaj za podobnika Bakunina, rezultate ter lokalne anarho modele fotografsko dokumentirali in si celo prislužili prepoved razstavljati na faksu, za novim predlogom kurdske zastave (roza, z luknjo na sredini) pa oprezaš, kaj pred fotografskim objektivom dokaj neženirano počnejo gole stare mame v nekem betonskem kontejnerju. In si srečen, da ti v galeriji Škuc ni treba spet črpati užitka iz "konceptualnih" tiskovin, status umetnine privzemajočih načrtov in dokumentacij akcij, buljiti v tv ekrane, na katerih se likovniki gredo videaste in gledališčnike in socialne dokumentariste...

Držalo bo, da Organizacijska forma, delo gostujočega kustoskega para Buergel-Noack deloma, posebej kar je kolažev in cenenih materialov, povzema iz naredi sam produkcijskih praks, rada pa bi tudi, tako beremo na pamfletu, obravnavala "antiglobalistično", k " globalni pravičnosti" (!) stremečo organizacijsko obliko, bila "estetska spekulacija o možnostih skupnega ciljno orientiranega delovanja." Uh. Če ni tale anti- talilni lonec le malo tesen za Irwine in pipilottijevsko intimo in pop in rekontekstualiziranje Splava Meduze in kar tam ene fotografije grmovja in čudaške zidne časopise in podtalne anarhiste in protinuklearne aktiviste, sedaj na ogled v galeriji Škuc? Who is Spartacus?