Sanje nekega Brleka

Svetske face, naturščiki, tekom mnogih popoldnevov in večerov v društvenem bifeju prekaljeni prijavljači gledališke družine Grapefruit so z Vrtoglavico že desetič povsem preuredili žepni, med stebre utesnjeni oder gledališča Glej, a nič ne kaže, da bi se jim na kondiciji ali motivaciji poznali civilna kariera in dobro življenje. Ironični humor grejpfrutov se je morda, vštric s krčenjem teritorija matične države, le intenziviral in pridobil na pristnosti, se s prvotnega črpanja iz zakladnic modelov in čudakov Jugoslavije osredotočil na slovensko mikroklimo, kjer še lep čas ne bo zmanjkalo pokrajinskih stereotipov niti tipičnih esterajherskih zagovednežev, ruralnih biznismenov in rokerjev, plahih kimavcev in v šolskih centrih kondicioniranih uniformirancev, ki si lastijo tujo usodo.

Pravzaprav je od bivše širše domovine družini Iztoka Lovrića ostala le ena, po zunanjosti sodeč Jatova, ne, Genexova stevardesa in po srpsko velikopotezni pilot, zadolžen za letalo, ki se v prerezu, v kot iz filma pobranih kadrih, kar je še ena ingenioznih Grapefruitovih scenografij, nastavlja rezgetajočemu občinstvu. Kateri film? Če je slediti avionski drami preko vse bizarnejših peripetij, bi rekli, da so se v Vrtoglavici preželi Ali je pilot v letalu?, Zona Somraka in katera od whodunit detektivk s končnim razkrivanjem vzročnih zvez, seveda v različici Petra Sellersa. Nič ni tako, kot izgleda. In če pomislimo, da je šlo le za sanje nekega brleka.