Ta reč govori
Asciidiarij
Tao tipka
© Igor Škafar
Netartist Jaka Železnikar, poet po srcu, ki se sicer ukvarja z mreženjem v Rodeovi matični firmi, si je turobni zimski čas izbral za prvo predstavitev "v živo", izven omrežja, in nudi obiskovalcem šentviške galerije P74 polno sobano z "dokumentacijo" potiskanega papirja ter počelo vse te simbolne driske, ki v kotu vdano čaka na dotik človeške roke. Asciidiarij, kakor se imenuje na računalniku predstavljeni program, je pod imenom Typescape.2 seveda že dolgo na voljo tudi uporabnikom interneta (www.jaka.org), v grobem pa je nasledek avtorjeve žilice za likovnost in tehnologijo, ki ga je popeljala iz pesnenja do vizualne poezije, avtomatike, op-arta in šifer.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Tao tipka
© Igor Škafar
Netartist Jaka Železnikar, poet po srcu, ki se sicer ukvarja z mreženjem v Rodeovi matični firmi, si je turobni zimski čas izbral za prvo predstavitev "v živo", izven omrežja, in nudi obiskovalcem šentviške galerije P74 polno sobano z "dokumentacijo" potiskanega papirja ter počelo vse te simbolne driske, ki v kotu vdano čaka na dotik človeške roke. Asciidiarij, kakor se imenuje na računalniku predstavljeni program, je pod imenom Typescape.2 seveda že dolgo na voljo tudi uporabnikom interneta (www.jaka.org), v grobem pa je nasledek avtorjeve žilice za likovnost in tehnologijo, ki ga je popeljala iz pesnenja do vizualne poezije, avtomatike, op-arta in šifer.
Železnikar drugje obiskovalce svojih strani poziva, naj z določanjem med seboj zamenljivih spremenljivk besedila, samostalnikov in glagolov ter, celo, samoglasnikov in soglasnikov, spremenijo potek in pomen pesmi in se vpišejo kot soavtorji. In si je kar misliti, da tovrstna manipulacija, s pomočjo preprostega trotl programa in naključja, največkrat privede do nepredvidljivih in skraja bizarnih rezultatov. Do verodostojne poezije? Zakaj ne, če tako pravi kurator.
Medtem ko mu mašine svojeglavo pišejo dada in vizualno poezijo in sproti jalovijo želje rokovalcev, podobno, kot se na njegovi Syntax of Desire očišču sproti odmika neskončni psihedelični horizont, Asciidiarij iz besed, ki jih vanj zapisuje največkrat svobodnemu miselnemu toku prepuščena žrtev, po svoje zlaga druge besede v le z napori berljivi ornament, šifro, in za povrh beblja s kraftwerkovsko kovinskim glasom, povzetim iz programov, ki bi radi oponašali slovenščino, pa se nemara - če res hitro odtipkaš po eno besedo skupaj - bolje obnesejo v srbohrvaščini.
Nemara še neodkrito glasbilo, terapija za skribomane, zasigurno pa obetaven vir elektro semplov, ki sproti razkraja pomen, zna z drugo zvočno izbiro - z gromkim oponašanjem pisalnega stroja - razveseliti nostalgike, sicer pa je zastavljeno v liku bebave računalniške igrice in spominja na tistega medvedka na dnu krožnika: ko izpišeš celo stran, šele vidiš vzorec in ga lahko shraniš kot umetniško delo. Čemu?
Železnikar, ki si je v svoji Pesmi za Echelon, za ameriški "protiteroristični" program, ki vohuni po elektronski pošti, omislil celo navodila in razlago, pravi, da morda zato, da bi z vsaj še tako malenkostno zgago, ki jo povzročiš, ko eno izmed njegovih šifriranih, naključno generiranih pesmi, polnih iz Echelonovega slovarja prevzetih, "kočljivih" izrazov, pošlješ po pošti, izrazil nepokorščino. Dober izgovor za poezijo. Rade Japanci za nas.
© Igor Škafar