Krajan, postoj!

"Samonikli likovni fenomen in avtoprevoznik, ljudski umetnik" Samo si je z razstavoMor kič for misis Jurečič po vsem sodeč zastavil velik izziv. Svoje rezbarije in izžganine na industrijskih paletah namreč nudi na vpogled v parkirni hiši na Trdinovi, obešene v presledkih od šestega nadstropja do kleti v duhamorno sivem, betonskem, hudo obljudenem stopnišču. Hudo obljudenem: ker po njem neprestano dirja čreda stalnih strank, žrtev neusmiljenih urnikov, ki so že davno obupale nad pogostostjo in hitrostjo tamkajšnjih dvigal.

Temu stampedu nevronov je Samo nastavil svoje možiclje in beštije, kakršne bi z užitkom rezbarili v šolske klopi, svoja gesla in jedrnate modrosti, ki bi jih s ponosom nosil marsikateri zid, stranišče ali backstage, svojo prejkone nadrobnemu ogledu nastavljeno naivo in satiro. In ustavil ljudstvo? Čeprav se je Samo to pot, upoštevajoč razmere, odločil za ukrepanje na najnižjem, instinktivnem nivoju, svoje palete opremil s puščicami, tudi z v oči bijočim napisom Odprto - klobase - burek in eno od njih, menda v upanju, da jo kdo zamenja za stenčas, polepil s ponudbami za delo iz malih oglasov, se je konjenica Rodea za svojega obiska razstave le umikala brzečim krajanom. Medtem ko ima Nada, ki je fotografirala dan kasneje, drugačne izkušnje in celo hrani dokumentacijo. Morda pa še obstaja upanje za umetnost.