V valjarni

Kaj naj si mislimo o Intelligent Clubbing, imenu novega tehno večera v klubu K4? Da konec koncev (primerjaj: intelligent dance music) držijo vsi predsodki in je sodobna elektronika, no, razen tiste inteligentne, butasta muska za butast folk, ki se ga tam prenaje, potem pa kot brez glave preskače in prežveči po cele noči in po možnosti še afterje? Tudi če znajo biti prizori s tehno masovk zelo kalorična hrana za tovrstne predstave, bi vseeno cenili, da je odmerek butastosti v elektroniki pač sila podoben tistim v drugih panogah in da neredko nerazložljivo narašča sorazmerno s priljubljenostjo. Pa pustimo predsodke. Menda je programsko čelništvo K4 z inteligenco cikalo na podvrste tehna, ki so daleč od stadionske preproščine za odraščajočo mladino, ne nazadnje na tehno, kakršnega že dlje goji Kanzleramt, matična založba petkovega gosta Diega, in kakršnega je slišati s peščice tu dosegljivih ploščkov.

Če je konjenica Rodea v K4 pričakovala vsaj malce bolj tekoč, če ne celo liričen tehno večer, je že kar takoj dobila v glavo vrtoglave BPM-e tehno wunderkinda in novega štirkinega hišnega didžeja Luygi Vana, kmalu zatem koračnice in lokomotive s treh gramofonov Diega in za konec še konjske dirke Sama O Sima, podkrepljene s kakovostnim, a ob izkazani jakosti že zdravju nevarnim novim ozvočenjem kluba. Pa ne bi tako hrzala, ko disku ne bi vladala kaj tožna diskrepanca med iz petnih žil, ne glede na karkoli udrihajočo muziko in maloštevilnim, medlečim obiskovalstvom. Uuh. Kdo je tu potlej inteligenten ali se vsaj zabava? Verjetno še najbolj Dojaja, ki je na malem odru vrtel tisto, kar smo, ne da bi upoštevali primarne zahteve veselice - udri po siromaku! - pričakovali od Diega: prelivajoči se tehno in atmosfero. Prisluhnite mu na malih odrih domovine.