Teorija in praksa

Pravzaprav so bili, sodeč po iz minute v minuto bolj prazni kleti Moderne galerije, razočarani oboji - tisti, ki so prišli na Foo Bar poslušat, kaj bo predaval Aleksej Monroe in drugi, ki so prišli vleč na ušesa, kaj bo na gramofone zložil Codex, kar je njegov artistični psevdonim. Monroe je namreč napovedano "predavanje in didžejanje" zmiksal v eno, namreč v scenosled na diapozitivih predvajanih teoretskih gesel oziroma fragmentov, ob katerih je, bolj enega za drugim kot enega čez drugega, vrtel primere iz elektronske prakse, zanke, na katere se po vsem sodeč osredotoča njegova Loop Aestethics/Lock Theory. Težko je reči, ali sta fragmentarnost, celo kriptičnost "sporočila", po drugi strani pa niti ne miks, temveč kot da začetniški didžejevski poizkusi spoštovanega teoretika, ki bo naslednje leto pri Maski izdal knjigo o Laibachu in NSK, prispevali k širjenju obzorij prisotnih art abonentov.

Zasigurno pa Codexov nastop - tipično: izvoljeno nahajališče zank si med kopico elektronskih panog izbere v najbolj razumniškem tehnu in najbolj suhem minimalizmu - ki ga po nazornosti poseka veliko prfoksov s filofaksa, pa tudi prigodnih veseljačenj znotraj subkulture, na katero se navezuje, ni prispeval k strmoglavljenju mnenj in predsodkov o "večnem razkolu" med teorijo in prakso. Teorija je pač delo in trpljenje, tudi če naj misli o užitku tako globoko zapisani praksi, kot je elektronska muzika. Sicer pa je podobne na Peljhanovem lanskoletnem mitingu uganjal tudi še izpostavljenejši Kodwo Eshun. Bi se ob vseh mislecih in Umetnikih, ki menda menijo, da intelekt zavezuje k resnosti, elektronika pa, kot da se programira kar sama in teče kot brezumni avtomat, k mehanski repeticiji, in zato ljubijo čimbolj oglato in abstraktno, ter ob naših vsakdanjih didžejih našel tudi kakšen, ki bi vrtel kunštno, a kljub temu duhovito, funky&groovy muziko za ples? Redko, preredko.