Dvojni Nesporazum

Drugi promocijski podvig meseca marca je nedvomno pripisati založbi rx:tx, ki je s prispevki o svojih novih izdajah, o cedejih Scannerja in dua Laurent Pernice-Jacques Barbieri okupirala medije in si zagotovila glede na dosedanjo obljudenost cikla nadpovprečno, polno zasedeno Menzo pri koritu. Z razlogom? Hja, kolikor je prisluhniti napol "ambientalnemu", napol hladnemu "tehno" uvodniku francoskega dvojca, ki si ga je Rodeov kamerad z Metelkove upal celo označiti za new age ansambel, konjenica pa bi ga zaradi zlizanega, kot iz zlatih let ljubljanskega Jazz festivala povzetega zvoka saksofona in klaviatur, najraje imela za elektrificiran salonski džez, bi bili v dvomih. Ti so v torek splahnili na spodobno raven z nastopom Robina Rimbauda oziroma Scannerja.

Če se gremo didžejevske šege in predsodke, lahko Scannerja, ki pretežno vrti lastno muziko s ploščkov, kuj pahnemo v predalček z "manjvredno" oznako PA, akopa je vleči na uho njegov stopnjujoči se scenosled, se je nedvomno veseliti, da je v kunštni, mnogokrat nalašč abstraktni in samozaverovani elektroniki, še najti koga, ki se spomni ekstatičnega, utopičnega počela sodobne plesne muzike, ki namesto linearnosti nudi spiralo in mimo začrtanih ciljev upošteva tudi gibanje v parterju.

Ker je bilo gibanje v parterju bolj šibko - elektro pleme se pač loči na flešerje in razumnike, prvih v torek ne zvabiš na Metelkovo in še manj v Menzo, druge težko pripraviš k plesu - je tudi Scanner tisti večer le obetal, da se razpoči v izrecnejšo muziko in se potem zaradi bolj koncertnega kot diskotečnega vzdušja zadovoljil s koncertno minutažo ter blažjim, zadubanim, za kako božanje živcev na after-afterju zelo primernim zaključkom. Pač dvojni nesporazum: Scannerjev, da na za čago primernem prizorišču računa na plesno kondicijo parterja, in obiskovalstva, ki je prišlo na poduhovljen koncert. Išče se: diler.