Z zidu v galerijo

Kdove, kako bi bilo najbolj smotrno odgovoriti na da-ne vprašalnik, ki se nastavlja obiskovalcem razstave Grafitarji v Mednarodnem grafičnem likovnem centru v Tivoliju: naj imajo grafiti, v svojem počelu ilegalna subkulturna panoga, status umetnosti, mar kaj pridobijo ali izgubijo, ko se, nasprejani brez pogledovanja čez ramo, nastavljajo v tako ugledni kulturni inštituciji? No. Če ima z Grafitarji, preglednico šestnajstih najbolj izpostavljenih mojstrov domovine, kdo kaj pridobiti, je to v prvi vrsti sam MGLC, ki je že s prigodno veselico za otvoritev razstave v režiji mariborskih, ljubljanskih in primorskih didžejev v svoje sobane zvabil veliko čisto frišnih strank in se jim predstavil v neprimerno lepši luči kot med katero šolskih ekskurzij.

V luči tako močnega argumenta pač zbledi nekaj obrobnih pripomb, ki jih je konjenica zbrala na prizorišču in ki se nanašajo na nično osvetlitev in čudno sladoledasto barvno paleto sicer slogovno kaj pestre in z motivi bogate preglednice, ene redkih, katere avtorji bodo znani le z značilnimi kaligrafijami in potezami seznanjenemu občestvu. Mimo samopotrditvenih stalnic, umetelno skrivenčenih podpisov, bo v Tivolskem gradu do konca maja na voljo dovolj urbane nevroze, stenskih prijav, prostorskih iluzij, naive in napohane psihedelije, dokumentov akcij in čisto likovnih pretenzij, da si na njih odpočije od urbanističnega vsakdana trudno oko. Sicer pa se je strinjati z v knjigo vtisov zapisanim mnenjem: Yache!