Afriški sen

Le kam, če ne sem, je zapisati, da se je v Cankarjevem domu pripetila plesna predstava, katere celo ponovitev je razprodala parter Linhartove dvorane in požela viharno odobravanje, plazove ovacij, kakršnih zlepa ni na spregled. Kaj tako trga domače ljubitelje in ljubiteljice sodobnega plesa? Vsekakor je enega vzrokov za vzdražene nevrone iskati v ljubezni dobromislečega slovenstva do drugih, najraje eksotičnih, od domačije za več od ene džamije odmaknjenih kultur, v ljubezni, kakršni bo do konca julija stregel tudi Polmesec reke Niger, festival kulture Zahodne Afrike. Drugi razlog pa je na dlani, oziroma na golih torzih mišičastih, a slokih plesalcev skupine Cie Salia ni Seydou iz Burkine Faso, v njihovih panterskih gibih, gibkosti in peresni lahkotnosti izvedbe predstave Poziv, kar je po vsem sodeč voda na mlin nauku o prirojenih motoričnih značilnostih ras.

Sicer pa Poziv, v katerem se enostavno pleše tako, kakor narekujejo štirje okoli prizorišča posajeni muzikanti, od urbanosti še najbolj spominja na kaka brejkdenserska obredja z zaporednimi soli trojice plesalcev, ki kažejo finte in specifične gibe, ki tekmujejo med sabo v spretnosti in pritegovanju pozornosti. Če bi se že strinjali z nekaterimi, za šankom v preddverju slišanimi opazkami, ki jih je bilo tako veselo tamkajšnje kelnerstvo, češ da je bil Pozivu v spremljavo najobičajnejši drugogodbeni muzak, bi se vseeno ogradili od s spolom obremenjenih insinuacij, ki so šle znoj na zamorskih six-packih vzporejat z oljem na bicepsih Chippendalesov. Za nekatere čarobna, poetična in čisto afriška plesna predstava, mokre sanje par exellence, za druge nereflektirana macho ekshibicija, predparitveni nastop samcev s peščico dramaturških izgovorov za predstavo. Ampak kako lepo je gledati žareča lica naših deklet in žena v preddverju kulturnega hrama! Iz turističnega, poletnofestivalnega cikla.