Prepričljiveje od izvirnika

Da te potegne v vrtinec washingtonskega tria Trans Am, ki je v sredo navdušil Kud, ni treba, da si pripadnik te ali one dratarske sekte, temveč le uho za distorzijo in občutek za elektriko, skratka, smisel za rokenrol vobče, za veselico in razčefuk. Tudi ko Trans Am, med (retro) elektroniko in kitarjevanje razpeti ansambel, na svojih analognih sintetizatorjih poprime za kak posebno razžagan akord, se direktno iz elektro dediščine povzeti in ojačani žlehtnobi težko ubrani tudi v odrešilno moč strun prepričano občinstvo.

Seveda v Trans Amu, ki z izjemo tam pri činelah pridušenega bobnarja vseskozi menjava inštrumente in filme, od posvetil Kraftwerku in elektro ritmov do svojskega space rocka pankovskih korenin, ne programirajo kaki računalniški molji, temveč, tja do improviziranih zmešnjav, vijačijo rokodelci. In njegove nadzvočne polete, ki bi se jim z veseljem pridružili tako Hawkwind kot Helios Creed, brez napetosti, a z dobro vidnim užitkom, uravnava do potankosti ubrana zasedba muzikov in navdušencev.

Ki se, če se spomnimo nastopa pred leti v MKNŽ-ju, še bolje zastopi kot nekdaj in katere razgovori so s kilometrino pridobili na intrigantnosti, medtem ko zna pozo "kitarskih Kraftwerk" po novem podkrepiti s primerno abstraktnim videom ali, bolj tesnobne dele, s posnetki ameriškega, dobro nadzorovanega vsakdana. Prepričljiveje od do bledice izpranega in po inerciji delujočega "izvirnika", ki se ga bo kmalu, samo zaradi stare slave in ne glede na pregnanost zadnjih izdaj, slavilo v prestolnici? Nedvomno. Če samo pomislimo, kako dolgo že ni bilo nikjer slišati tako phat sintetike in tako natrganega basa!