Bubin veliki met

Majsko koncertno in občo evforijo je uvedel že torkov nastop Masade Johna Zorna, ki je, kakor pravijo poučeni, v Cankarjev dom po dolgem času privabil "normalno" ljudstvo, se pravi - zanesenjake, alternativo in margino, sicer pa priostril čute tako z Zornovo umetnostjo dirigiranja, skladanja in svojskimi prijemi na saksofonu kot z žlahtno godbo in kadencami ansambla z Marcom Ribotom v glavni vlogi. Če je Masada izstrelila nekaj bombastičnih salv iz vseh orožij, v najbolj kočljivih trenutkih spomnila na usodne tone kake Magme, po "intimnejših" točkah prebudila kinkajoče s pravim hardrokerskim kitarjevanjem, kakršnega težko slišiš v Gallusovi dvorani, in začudila poznavalce Zornovega opusa s hipaškimi, Ičo pravi kar deadheadovskimi tiradami, pa se je v prestolnici že v četrtek znašla tolpa, ki se lahko meri z Zornovim nastavljanjem pasti in ljubeznijo do presenečenj.

Člani Fantomas, kakor je ime "superskupini", ki je v četrtek napolnila Media park (ex- studio VPK), edino dvorano za okoli tisoč obiskovalcev tod okoli, imajo srečo, da za sabo vlečejo renome, doneča imena bivših ali še delujočih skupin, Faith No More, Slayer, Melvins, Mr. Bungle, da so tako prihranili z morebitnim izpadom obiska že sprijaznjeni organizatorki Bubi marsikatero gubo na čelu in, konec koncev, da so s staro slavo zvabili na nevsakdanji koncert veliko nič hudega slutečih krajanov, ki se jim, vsaj po vztrajanju v dvorani sodeč, prileže občasno, nenačrtovano zračenje ušes in podstrešja. Da ne bo pomote - izdatno, morda edinole z Mr. Bungle primerljivo zračenje v režiji ansambla samih mojstrov orodja in zvoka, najsi govorimo o za rokerske pojme nenadjebljivem bobnarju Davu Lombardu, o strumnem kitarskem dvojcu Buzz Osborne/Trevor Dunn ali o režiserju Miku Pattonu, ki do nadrobnosti pozna vsak mikrofon in do absurda pritirane zmožnosti svojih glasilk.

Če se je bilo ob Director's Cutu, ploščku priredb filmskih tem, spraševati, kako Fantomas v živo obudijo čarobno zvokovje in kopico efektov, glasi odgovor brez najmanjšega problema, s kakim Lombardovim ingenioznim zvočilom, s Pattonovo previjačeno vokalno akrobacijo, s sintetizatorjem ali s podloženo matrico, da včasih kar pobuljiš, ko v ročnem delu prepoznaš domnevno elektronsko ustvarjeni efekt s plošče. Fantomas so za povrhu eden redkih ansamblov, kateremu ne zadošča mletje enih in istih ali zelo podobnih si viž, ampak z nenehnimi kontrasti, suspenzi in prelaganjem težko pričakovanih razrešitev, od tihih filmskih uvodov preko polnokrvnega žaganja do norega grindkorovskega staccatta iz petnih žil, skrbijo za dinamiko in sproti jalovijo konformistična pričakovanja.

Seveda ansambel, ki brez slike poha tako domišljene kinoušesne seanse ali, po nekaterih virih, čara tako bizarne opere, ni pravi izgovor za slemanje in čupanje, na katera bi obvezovala dratarska plat njegovega delovanja. Ampak - vsem, ki so na Fantomas prišli zaradi referenc ali magari le zaradi Lombarda, in upajmo, da se med njimi ni manjkalo aktivnih ali potencialnih muskontarjev, se že ne more otepati seznanjenost z menda najbolj pregnanim dosežkom, kar ga zmore ta čas ponuditi ta stari rokenrol. Hudo resna zajebancija, čisto zlo. Vrhunsko.