Avstrijski žrebec

Je že tako, da so vokali, tja do kvazi soul klišejev in fukotožnih jamranj debelih zamork ali hujskanja žametnoglasih žrebcev, postali samoumevni za veliko odjemalcev takoimenovanega housa. In je v veliko olajšanje že, če v kateri od vokalnih interpretacij na znano temo - baby, love, amore - zaslediš vsaj iskrico ironije. Nemara je več od iskrice zaslediti v fenomenu, ki se mu reče Louie Austen in ne obsega le špasnega croonerja istega imena, temveč tudi elektrotehnika Patricka Pulsingerja in Maria Neugebauerja, ki je na novo "odkril" najbolj žametni glas dunajskega hotela Mariott. Austen, ki je zamudil najbolj plodna leta Rat Packa, se sicer diči z divjim življenjem v sedemdesetih in kljub kopici let s profesionalno zavzetostjo ter kredibilnostjo piha na dušo tako jebačke, odkrito hormonalne in že kar bebave, da se zazdi, da bi morali Sinatra in kolegi pojesti še veliko polente, ko bi hoteli zlesti v Louiejeve XXXL spodnjice.

Seveda se na Louiejevih, mestoma z izbornim, umazanim housom in latinom podloženih nastopih, ne manjka žena, ki bi hotele zaplesati s pradedkom vseh žrebcev, seveda je K4 prejšnji petek odmeval od vriskov in žvižgov. Bi bilo Austenov show, garancijo za čago in urico smeha, ob bolj zviti strategiji kluba moč servirati tudi čisto povprečnemu house občestvu in zapolniti luknje na plesišču? Bi, a kaj, ko ima klub takole na koncu sezone tudi druge težave in si ni mogel privoščiti niti Neugebauerja, da bi dostojno podlagal Austina in morebiti, kasneje, v rednem sporedu, priložil kake presežke.