V znamenju harmonike

Metelkova je te dni, ozaljšana z novimi arhitektonskimi posegi nemške zadruge Axt und Kelle, obhajala enajsto obletnico osvoboditve izpod jarma uničevalne mestne oblasti, in med kopico tudi ob istem času potekajočih kulturnih vsebin si ni bilo lahko izbrati katarze. No, pravzaprav je konjenica prišla do prve mistične izkušnje kmalu potem, ko je v torek razjahala pred Čajnico pri debelem ekranu, kjer je Marko Kovačič razstavil svojo kolekcijo Chiboom, zbirko erotičnih pripomočkov civilizacije Plastosov, glinenih figur obscenih spačkov ter fajf za nažiganje obrednih kadil. Ker je kurjenje ene same fajfe kaj skromna daritev za vedno lačna božanstva mutantske rase, je konjenica prikrevsala v Channel Zero na kot hrenovka mehkih kolenih in prepozno, da bi ujela predskupino, ljubljansko Deco debilane, a še o pravem času, da se je pustila masirati teroristom Panic DHH.

A masaža, kaj masaža, klistir s povsem pretirano količino decibelov, s katero je angleški kvartet želel uničiti publiko, ni trajala dolgo, saj je skrb za slušne poti in organe narekovala umik pred vrata kluba, kjer so vedrila občutljivejša ušesa in kjer se je, filtrirano iz potankosti brišoče distorzije, šele dalo približno razbrati, kje so temelji "digitalno-hardkorovske-industrial" zasedbe, katere člani so se udinjali pri velikih imenih od Alexa Cortiza pa tja do Briana Adamsona in Briana Ena. Za teatraliko in patosom na odru, za na momente artikuliranim, sicer kaotičnim nojzom in baražo elektronskih ritmov so temelji pač v sila enostavnem, če ne kar dolgočasnem rokenrolu, vključno z refreni, in vprašanje je, če Panic DHH s hrupom, pompoznostjo in apokaliptično pozo ne zakrivajo zevajočih špranj v svoji muziki, zaradi česar bi raje pozabili na primerjave z Ministry in NIN.

Z enostavnim rokenrolom, na srečo brez neutemeljenih pretenzij, pa je Channel Zero stregel tudi v sredo, ko so tamkaj razgrajali Crazed Farmers in Angleži Archie Bronson Outfit. Kolikor si pri domačih garažnih in podenrokerjih, ki so po najbolj plodnih letih žanra potonili nazaj v ilegalo, zadovoljen že, če tako kot ljubljanski poblazneli kmetavzi kažejo malo razrvanosti in živega duha, je vendarle v neprimerno večji užitek, če si priča tako zavzetemu rokenrol triu. Za Archie Bronson Outfit bi marsikdo pri priči prisegel, da prihaja iz Amerike, saj je po vsem sodeč v retro vnemi povzel in premlel veliko tam ustvarjene muzike od bluza in hipijade šestdesetih preko hard rocka naprej, se maskiral v ansambel za na univerzitetne veselice in prepričal z dinamično muziko, ki diha in zna priložiti poudarke. Je pa tako - kljub pestri ponudbi, nizkim cenam vstopnine in krdelom, ki se ponoči klatijo po Metelkovi, lahko na primerno število obiskovalcev, posebej med tednom, računajo le uveljavljene firme. Mednje nedvomno sodi Bratko Bibič, ki je v četrtek držal v suspenzu polno dvorano Menze pri koritu in presenetil tudi s scenosledom, saj je "lahkotnejši" del, nastop s svojimi Madleysi, uvrstil na začetek namesto na konec večera.

Vendar pa - je, tudi v primerjavi z begnagradovskim džezi ansamblom, ki rad virtuozi po pravilih in v katerem je prva harmonika Bežigrada bolj prepotrebna motnja, kaj lahkotnejšega od kinoušesnega zalogaja, tretjega dela filmskega projekta Na domačem vrtu, za katerega je Bibič pregledal grmado dokumentarnih posnetkov in filmskih vestnikov?

Bibič sledi svojo harmoniko, inštrument za razveseljevanje ljudstva, od povojne bede in izgradnje, tekom bunuelovske montaže bizarnih prizorov iz polpretekle zgodovine, po novem tudi tekom dialogov med zazankano sliko in hreščečim zvokom posnetkov ter pod filmskim platnom ozvočujočega kvarteta. Brezšivno, tja do popolnega zlitja muzike in efektov z dogajanjem na platnu, in ne brez pikantnosti, kakršen je denimo filmski poklon gostujočemu, slepemu avstrijskemu harmonikašu Ottu Lechnerju, praviloma pa, zahvaljujoč popačeni optiki in sprevrženemu odnosu do Zgodovine, s kopico povodov za huronski rezget. Da te kap. Priporočamo.