Elektropank in nori orglavec

Konjenica je po preteklem tednu kar ploskala z ritnicami, kajti dobila je svojo porcijo elektronov. Značilno pa je, da za odmerek pregnane elektronske muzike niso poskrbeli (kateri le?) organizatorji tehno veselic, temveč tisti, ki so se do sintetike prikopali po letih študija dratarskih ved. Eden le-teh bo zasigurno klub Channel Zero, ki se letos, menda zaradi dotrajanosti spanca željne ekipe, ne namerava preveč pretegniti z divjimi ponočevanji, zato pa bo gostom serviral spored kunštnejše elektronike, darka in nalomljenih ritmov. Kdove, če sodi med kunštnejše tudi francoski trio DAT Politics, ki je v Channelu v sredo prebiral po kanalih, oddajal zvoke pretepenega orkestra otroških igrač, špasno ali morasto pačil človeške in živalske glasove in vrtel psihedelične videe, večinoma pa vijačil muziko za ples. Za kakšen ples?

Najraje pogo ali slemanje, kakršno je izvajal ovekovečeni trio, zaslužen za vsaj malo vzdušja v parterju, in če se pri DAT Politics skozi plasti računalniških igric in infantilnih pop melodij še kako čuti pank, se je ta moral bogato najesti gob, da lahko zdrži udarni tempo in nore odpeljave. Vsaka podobnost s cirkusom, ki ga uganjajo finski transerji, je več kot naključna.

Drugi, ki je pretekli teden uganjal cirkus, dirigiral svojim posnetkom in, podobno kot DAT Politics, v živo izvabljal kaj nepričakovane zvoke iz klaviatur, je hamburški iztirjenec Felix Kubin, ki ima v malem prstu vsa stikala svojih prastarih analognih sintetizatorjev, hotelskih orgel, igrač in kitarskih efektov. Kubin vrhu lahkote, s katero barva spodaj tekočo matrico, preseneča tudi z obrobnimi komentarji, v svoj scenosled pokvečenega popa, tehna in celo nalomljenih ritmov brez pardona vtke tako mučilni cover Lionela Ritchieja kot germansko, kraftwerkovsko kibernetiko ter razganja vneto, za nove in nove bise moledujoče obiskovalstvo s predvajanjem razdrapanega hardcore techna, ki ga je klepal kot desetletni mulc in s priložnostnim vložkom na bongih.

Kubin ni programer, prej elektrificirani one man band s terase na rehabilitaciji od živčnega zloma, in ker je njegov produkcijski način tako daleč od kanonov sodobnosti, pa po drugi strani zaradi vidne posvečenosti muziki in hude krvi, ob njegovih izvajanjih družno rjovijo dratarji, elektrotehniki in defonisti. Redkost. In obenem lepi obeti za Menzo pri koritu, ki si je po načelnem odklanjanju vsega sintetičnega končno le našla dovolj mikaven zalogaj v vzporedni elektronski stvarnosti. Morda kdaj tudi ob petkih, ko ljudstvo že po inerciji sili v klube na Metelkovi? Počakajmo, da se država in mesto pod modrim vodstvom otreseta neljubega teritorialnega predznaka.