Ženske: nestanovitno

Ker je Mesto žensk lani zapustilo spodbuden vtis, saj je presenetilo s pestro, pretežno elektronsko bero koncertov in performansov, je konjenica, rekši, da cilj opravičuje sredstva, dobre volje kopitljala na prireditve festivala, ki ločuje umetnike po spolu v imenu enakosti. In Mesto, ki je pod geslom Tranzicija za nami - dobrodošli v prihodnost ponudilo strankam tudi kopico znanstvenofantastičnih filmov, je spočetka kazalo dovolj vedro lice.

Tudi zaradi v Kapelici razstavljenih, morastih in obenem duhovitih fotografij hermafroditinj, mutantov in mrtvakinj Alicije Zebrowske ter zaradi skupinske razstave iz Škuca, Sanje o prihodnosti, ki se na srečo, vse do 22. 10., ne omejuje na interne ženske teme, temveč sega širše in ji celo ne manjka nič kaj odbijajočega družbenega angažmaja.

Pač pa je konjenica, kljub impresivni likovni, video-lučkarsko-arhitektonski dodelanosti odšla medlega vtisa iz Stare elektrarne, kjer sta Maja Delak in Mala Kline kljub vsemu prispevali nekaj morbidnih prizorov in inscenirali nekaj egipčanskih reliefov v predstavi Hi-Res, kasneje v torek pa bentila nad čelnicami Mesta, ki so do pokanja šivov naphale KUD F. Prešeren s publiko newyorškega dua Coco Rosie. Kako da intimistični, tožni, iz kantavtorstva in folka izvirajoči, na stole posajeni ansambel, katerega glavno orožje so operne arije in specifični Marc Bolan/Patetico glas pohojene živalice, igra pred v stoječo rokenrol gnečo nagneteno dvorano, namesto da bi se šel komornost v bolj konformnih prostorih?

No, komornosti ni primanjkovalo Pameli Z, ne tako usodni podobnici Diamande Gallas ali Laurie Anderson, ki je v Cankarjevem domu v sredo postregla z domiselnim prepletom zvoka in videa ter dirigirajoč s posebnimi senzorji prožila semple, a zamorila z dolžino performansa in dajala zoprn občutek, da se jemlje še kako resno.

Čeravno lahko v okviru ženskega festivala pogoltnemo marsikaj, pa za ekshibicijo Ediieja Ladda, kot iz najbolj izumetničenih videov iz osemdesetih sneto poplesavanje in sicer tenko uglašeno prepevanje na najbolj ostudno euro-dance podlago v Stari elektrarni, najdemo alibi le v subkulturni, lezbični pripadnosti artistke.

Kako se lahko v istem večeru zvrsti neobvezni performans iz lezbičnega kluba, fenomenalna, drobovje pretresajoča projekcija na s telesom plesalke deformirano gumijasto platno dua Hiroko Takahashi/Valentina Čabro ter hecen, ironičen "pop videoperformans" gajstne Izraelke Anat Ben-David? Z veliko mero tolerance.

In kako se iz monodrame naredi živahno predstavo? Z dialogi med v živo nastopajočo Lino Saneh in njenim glasom s kasete v vlogi vsiljive novinarke, ki iz Biokrafije na fiktivne osebe razcepljene igralke naredijo rebus, ne brez povednih aluzij na vojno stanje v Libanonu in zaključne pasti za občinstvo, ki ni vedelo, ali bi ploskalo, odšlo iz dvorane ali na štantu umetnice kupilo nerazumno drage artefakte, stekleničke z janeževim likerjem.

Če smo si tekom Biokrafije pošteno zabelili glavo, nas je zato kasneje v Gala Hali preveval dolgčas ob kvečjemu, predvsem zaradi bojevitega ženskega angažmaja, simpatičnem nastopu razvpitega, po muziki kaj plehkega newyorškega tria Le Tigre, ki z enolično elektronsko pank podlago in stereotipno odrsko koreografijo ni mogel vdihniti življenja starodavni panogi, da o kakem pogu v parterju sploh ne izgubljamo vrstic.

Podobno, torej, s pristavkom zaradi hvalevredne vsebine so se na četrtkov, zaključni večer odrezale raperke Bičarke na travi, ki so s svojim sočnim, direktnim pankovskim vokabularjem in kvantami morda res provokativen glas betonskih beograjskih naselij, a zato svoje tirade podlagajo s komaj zasilno hip-hop podlago in se, če je že finta v besedilih, ne odlikujejo z razločno dikcijo, prej z vreščavo Boye maniro.

Precej boljši okus pa je zapustil/a menda edina Diva festivala, drag king D.R.E.D. oziroma Mildred Gerenstant, ki je lahko zelo prepričljiva dolgokraka zamorka iz diska ali nič manj verodostojen črnski zvodnik, tja do Puff Daddyja in Shafta, sicer pa vidi čez spol in se ima vsevdilj neprestane menjave identitet, surprise surprise, za človeka, kar je nedvomno redkost. Redkost bo seveda tudi do potankosti dodelan, z duhovitimi dovtipi, parodijo in ironijo kronan scenosled kar na odru izvedenih preoblačenj, kakršna si je D.R.E.D. privoščila pred bogato nasmejano Menzo pri koritu.

Je pošimfati čez zaključno, nekaterim tako odbijajočo pridigo, s katero je D.R.E.D. pozvala k samozavesti in ljubezni do samega sebe? Kot smo že rekli, cilj opravičuje sredstva in ni šment, da bi bil marsikdo iz Mesta redno potreben tovrstnih temeljnih opominov, četudi v obliki pridige. Na mestu.