Mravljinci izostali

Le kaj dela mrtvak v Alkatrazu, mar se je reka bodyartistov končno prelila čez robove Kapelice? Kdo ve. Sicer pa so se mrtvaku, ki je v sredo in četrtek ležal v steklenem sarkofagu v Alkatrazu, če si si ga ogledal pobliže, še dvigala pljuča, pa tudi za mravlje, ki so v zanemarljivem številu gomazele okoli njega, je bil menda preveč živ in preveč namazan z repelenti po najslajših delih telesa, da bi se resno lotile razkroja. Avtoportret v mravljišču, kakor je ime instalaciji Švicarja Yanna Marrussicha, seveda ni stremela po uvrstitvi v kako knjigo rekordov, temveč je bila, z mikrofonom, preko katerega so lahko v Marušićevo bivanje posegali obiskovalci, in z okoli sarkofaga nastavljenimi slušalkami z mravljinčjimi šumi, bojda mišljena kot raziskovanje nepokretnosti in (odnosa do) smrti.

Tja. Je Marušića spoštovati, kot se spoštuje indijske saduje, meditante in fakirje, da zmore tri ure brez trzljaja prenesti neonske luči, tistih par po njemu drobencljajočih mravljincev, poglede in opazke naključnih Metelkovcev? Bi bil učinek in premislek kaj močnejši, ko bi po Marušiću vse vrvelo mravelj, za katere kot kaže ni ravno sezona? Zatrdno lahko trdimo le, da nas je, če gre za smrt, mnogo globlje zaščemel podoben, a neprimerno sugestivnejši, z rojem muh - juhej! - uprizorjen performans na davni, davni Lepoti ekstrema. Malo mravelj, malo muzike?