Na brnikih

Je Merzbow, dokler je še vijačil po analogni mašineriji, ponujal kaj močnejši izgovor, da krdelo ljudstva pozorno zre v isto točko? Merzbow oziroma Masami Akita, ki je prejšnjo nedeljo razsajal v Gromki, je pionir nojza s čez petdesetimi izdajami in malone božjim statusom med poznavalci, tako da je kar verjeti prireditelju, Mladinski akciji, da gre za "najpomembnejši in najhrupnejši dogodek pod njenim okriljem," ne nazadnje zaradi posebej nameščenih subwooferjev, ki jih je zahteval visoki japonski gost. Akopa gre tudi, mimo teže imen in decibelov, superlative trositi o teži nastopa samega, je vprašanje.

Res, Merzbow je temeljito povozil pop, če ne muziko nasploh, čeprav kaže njegovo slojevito šumovje, kot iz zmletih kitar in popačenega človeškega govora kompresirani zvočni zid, sledove strukture. Zato pa eminenca nojza nudi očesom kaj komoren, v laptop krogih žal še kako pogost prizor - dolgolasi Japonec, miška in računalniki - in bi njegovi šundr-enodejanki, če ni drugega, bolje pristajal polmrak ali tema. Dosledna odpoved spektakelskemu blišču? Si je misliti tudi ustreznejše vizualizacije na prvo uho nasilnega, zlagoma pa vse hipnotičnejšega neposrednega prenosa z Brnikov, tudi v okviru nojzerskega krožka, ki je že znal postreči s čudaškimi performansi in obredji. Minimalno.