Za vojsko in izven

Ker so časi pač taki, da zahtevajo dobro merjeno akcijo in, stran od s preobiljem informacij povzročene ideološke zmede, miren spanec vojaških enot, ki nas edine ubranijo pred lačnimi barbari, sta Emil Hrvatin in islandska plesalka Erna Omarsdottir

Sklenila poskrbeti tudi za dostikrat prezrto publiko. Čeravno je predstava Mi vsi smo Marlene Dietrich FOR, "kulturno umetniški program za vojake na fronti" namenjena uniformirancem, posebej onim, ki se s pooblastilom Združenih narodov bojujejo za mir, pa se zaenkrat daje le gledališkemu občinstvu, podobnemu tistemu, ki je prejšnji teden v okviru Gibanice in ponovitev sledilo dogajanju v Stari elektrarni. Morda pa trenutek, ko se bo za dvigovanje morale v izvedbi reykjaviškega plesnega teatra odločil prvi oficir ZN, sploh ni tako daleč, morda mora zadeva le prispeti do pravih ušes oziroma zrkel?

Naj podvomimo. Mi vsi smo... resda ima vse, kar vojska potrebuje, da si osveži imaginacijo in preživi kratkočasen večer, ženske, muziko in pravšnjo dozo sugestivnih poz, po drugi strani pa bi jo zaradi očitne nagnjenosti, da skozi zabavo širi obzorja in poučuje, moralo vzljubiti tudi čelništvo. Moralo - ko ne bi od nje vel tako razločen zadah po ironiji in celo cinizmu, da odbije še tako zabito odlikovano glavo. Moralo - ko ne bi bile vse te dražljive poze ustrežljivih in profesionalno nasmejanih ženskic pritirane do absurda in gnusa, ko ne bi z besedo in gestami razkrivale, da je v estradi vse naprodaj, ko ne bi ansambel drgnil pretežno pankovske in metalske, da se ruši idila in skupinska zavest.

No. Čeravno se vojska, magari mirovniška, verjetno še dolgo, če sploh kdaj, ne bo mogla sprostiti ob zabavi, kakršno sta zanjo načrtovala Hrvatin in Omarsdottir, pa se je v vlogo činu pokornih enot hočeš nočeš vživljalo civilno ljudstvo, in to celo z uspehom, če je soditi po petih minutah za bebavo gimnastiko, h kateri je plesalcem v torek uspelo pritegniti razprodan avditorij elektrarne. Pritisneš na pravo stikalo in - beee! Bi se velemanipulator Hrvatin, ki tekom predstave uspešno najeda osladne standarde množične konzumpcije in tudi Lennonov Imagine, meša na videu posnetke vojakov ZN in Tretjega rajha ter za konec zagotovi, da brez vojne ne bi bilo civilizacije, enako obnašal tudi do lastnih fetišev in za odpoved namesto redundantnih Laibachov zavrtel kaj drugega, denimo kar originalno, Opusovo verzijo Life Is Life?