3. 7. 2005 | Mladina 26 | Kultura
Muke po Spartaku
Kutija
Spartaka zaplinjajo
© Igor Škafar
"Pripelji pušače," je iz telefonske slušalke skrivnostno sopel čelnik Kapelice Jure Krpan. Pušače, ja, česa? "Šita." In ob tem, za priporočilo performansa Kutija več kot zadostnem geslu, se je čelništvo Rodea vzdržalo nadaljnjih vprašanj in tistih nekaj dni le ugibalo, kdo in kako bo pušil v Kapelici in kakšna bo, spričo katastrofalne ponudbe hašiša v domovini, kakovost pušene robe. Pa se je že kmalu po prvih korakih po posvečenih tleh ene izmed najbolj soparnih galerij prestolnice izkazalo, da bomo pušili kar obiskovalci in, po testiranju smotk, ki jih je brez besed delil umetnik gusarsko/hrvaško veteranske frizure in uhana, da predloženi šit niti ni tako brez učinka. So se v galeriji, ki rada prekorači meje zakonitega, tokrat namenili, da nas spravijo na kriva pota, naj bi se ljubitelji umetnosti, potem ko jih prime hašišarski bes, spravili nad edini objekt v prostoru, tekoči trak iz salona za fitness? Pa se je izkazalo, da je premor po razdeljevanju orodja služil le, da se Spartak Dulić, profesor osiješke likovne akademije, preobleče in da se v Kapelici ustvari primerno okajena atmosfera. Atmosfera, ki je pač ni moč primerjati s tisto pod Spartakovim skafandrom, opremljenim z cevmi (primerjaj: Alan Ford, epizoda Doktor Rakar), v katere je potem v performansu sodelujoče občinstvo vpihavalo opojni dim, da se je po tekočem traku zlagoma sprehajajočem se artistu kadilo iz ušes in od povsodi. Pozabite na čilume in shotgune, Spartak je kakih deset minut, ne da bi trznil z mišico na obrazu, herojsko prejemal konjsko dozo za konjsko dozo THC-ja, vse do trenutka, ko se je moral nasloniti na ročke avtomata ter, po finalnem vpihavanju in preden ga izdajo že čisto telečje noge, sestopiti v navdušenje le malo manj okajene publike. Krasno: performans, kateremu se za razliko od premnogih ni treba truditi, da vzpostavi interaktivnost, umetnost, ki, medtem ko občinstvo gladko zapelje v kršenje norm in pobalinsko krutost, karseda verno predstavi občutja artista, body art, izčrpavanje, ki ne skeli in reže, temveč vatira možgane in ki, kolikor se že svetoskrunsko sliši, zabava! Kdove, če bi Spartakovemu herojskemu zaplinjanju tokrat lahko pripeli tudi v spremnem besedilu omenjena stremljenja, tematiziranje povojne letargije, marginalizacije umetnikov, problematizacijo konformizma in mediokritete?
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
