Kemično doživetje

Kemična brata na pragu domovine? Ko bi se novica o gostovanju Chemical Brothers v Trstu razširila pred desetimi leti, ko se ploščki britanskega hipaško-dratarsko-elektronskega pogona še niso slišali tako zlajnano, da lahko iz njih le s pinceto odščipneš par približno sveže vonjajočih viž, bi konjenica, podkovana ali ne, v galopu oddirjala do morja. Po drugi strani pa: zakaj ne bi odkopitljali tisto uro po avtocesti, če nastop kemičnih krijejo MTV, sponzor in menda tudi mestna oblast in če se ima le-ta pripetiti na Piazza Unita, osrednjem tržaškem trgu? Trgu, kateremu je tisto četrtkovo popoldne načeloval gromozanski oder z baterijo video ekranov in impozantnima stolpoma zvočnikov ob vsaki strani, to čudo tehnike, mašina za proizvajanje spektakla, pa se je tokrat nastavljala očesu s cirkuško ubranimi motivi.

Mar je MTV, dodobra skurbana inštitucija, kljub vsemu ohranil smisel za samoironijo ali pa mu ga je le podtaknil njihov oblikovalski oddelek? No, če se kje še najde drobec samoironije, je prav gotovo ni bilo najti v povsem televizijskem, s puhlim govoričenjem, predvajanjem videov, hujskanjem občinstva in s še več puhlega govoričenja nasičenem scenosledu "največjega showa na svetu", največjega Dogodka, kar se jih je pripetilo kronično zaspanemu Trstu po zborovanju Severne lige.

Trg Unita pa se je zlagoma polnil, nanj je drlo - pač zastonj poletna fešta - staro in mlado in okupiralo tudi sosednje ulice, kjer se je pomenkovalo pred kafeterijami in je v eni izmed njih, z okna v prvem nadstropju, vrtel tudi naše gore list Aleksij. Ker dobi konjenica ošpice, če sliši omleden pozerski rock tipa Garbage in ker je niti stereotipno hujskanje Snoop Doggy Doga z orkestrom niti dejstvo, da je Isle of MTV eden od športov, ki mu je laže slediti preko televizije, na mestu samem pa tako ali tako buljiš v video ekrane, ni prepričalo, se je predstavništvo Rodea med predvozači izčrpno podučilo o cenah piva in celo o fluktuacijah cen piva, kakršne si je s kredo po tabli, v pol ure za pol evra, privoščil nek posebno posloven tržaški oštir.

Je mogoče, da je starina Snoop komu predvozač? Če je prisluhniti razliki med slabotnim pišem, ki je prej vel iz veleozvočenja, in med spodobno količino decibelov, ki je takoj po uvodniku Kemičnih preplavila prizorišče, je odgovor na dlani. Pa še nekaj. Če so imeli video ekrani spočetka le nalogo, da zadaj nagnetenemu ljudstvu približajo obraz nastopajočih in je vse skupaj izgledalo kot izgovor za obupno predimenzioniran koncert, so med sporedom Kemičnih upravičili obstoj s serijo animacij, psihedeličnih videov in vzorcev, tudi projiciranih na avstroogrska pročelja. Z bombastičnim finalom laserjev in žepnim ognjemetom vred, predvsem pa - s strokovnim vmiksavanjem in stopnjevanjem napetosti britanskega dvojca, kronanim s parimi razstrelitvami, zaradi česar si tisto uro mirne duše pozabil na utrujenost kemičnega materiala in si napasel oči ter ušesa. Stadionska elektronika na najvišji ravni.

Druge je, kako bi Chemical Brothers, če se sploh še spustita v bazo, zvenela v kakem klubu in ne na čredni teve veselici za okoli deset tisoč ljudi, tretje pa, kako bi bili šele srečni, ko bi do tržaškega zaliva prikapljal vsaj en izmed didžejev, ki so zaznamovali druga, sploh ne zastonjska gostovanja letošnjega Isle of MTV, denimo Swayzak, Damian Lazarus, Ellen Alien, Optimo... Ma, za Trst bo čisto v redu.