5. 10. 2005 | Mladina 40 | Kultura
Pred katastrofo
Zgodovina solz
Zbiranje znoja
© Miha Fras
Flamski režiser Jan Fabre se je lotil Zgodovine solz, ki je minuli teden dvakrat zapolnila parter Gallusove dvorane - tudi tiste povsem neustrezne sedeže v bazenu pred odrom - na samem začetku, pri prvih solzah, ki derejo dojenčkom, da se staršem blede in se konec iritantnega uvodnika prelevijo v detomorilce, nit niza prizorov pa zaupal kar govorniku, vitezu tožnega obraza in patetične dikcije. Vitez, ki se pri besedi izmenjava z materinsko figuro na stolpu visoko nad odrom, "kamnom, ki joka", in umazanim Diogenom pasjih navad, ki brez uspeha išče človeka, gospodarja, vodi občinstvo od ene do druge obravnave solza - od običajnih do "genitalnih", urina, in znoja. Obravnave pa praviloma fascinirajo z učinkovito scenografijo, s tolkalskimi posegi treh udarnih bobnarjev, z množičnostjo in plesom Fabrovega ansambla Troubleyn, z likovnimi aluzijami in s točkami, kakršno ima čez Fabrov dežurni bajsi, sicer komičen, a gajsten plesalec, ki komaj komaj odtoči v steklen vrč in se potem maže z "najboljšim antiseptikom" po laseh. Spotakljivo? Gnusno?
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?