Iz drugega filma

Po petih letih od zadnjega Breakbeatnikka, ki so jih zaznamovale selitve in ustalitev v Cvetličarni Mediapark s serijo latino drum&bass veselic za naraščaj, se je v sredo zopet odrezala ljubljanska združba didžejev Radyoyo. Breakbeatnikk, ki je v Križanke nekdaj privabljal krdela s te in one strani meje, je postal mnogo internejša veselica, glede katere sva si z Ičijem kar oddahnila, da je kljub visoko, čez pet tisočakov nastavljeni ceni, privabila spodobno število ljubiteljev. Ljubiteljev elektronike in nalomljenih ritmov, kakor bi bilo pričakovati zaradi imena festivala? Če je soditi po obeh nastopajočih ansamblih, bi prej rekli, da gre za ljubitelje zlajnanih vokalnih interpretacij, najsi gre za raperski in takoimenovani rhythm'n'blues (glej pod: MTV) mladec-in-lolita duet prvonastopajočih One Self ali za hujskača in predirljivo tulečo damo London Electricity.

Neverjetno, kako po stoletjih stadionskih koncertov še vžgejo pozivi k pripevanju, gimnastiki, dobremu počutju, čredna dinamika pač. Pa muzika? Resnično, didžeja One Self sta morda demonstrirala osnovno rokovanje s Final Scratchom, računalniškim sistemom za krmiljenje plošč, in samo scratchanje, pa vendar se je večina njunega uvodnega sporeda slišala, kot da bi avtorji semple pobrali iz enega in istega programa. Utrujen material? "Hip-hop tradicija"? Če je že kaj odstopalo od uveljavljenih navad, je sigurno dejstvo, da London Electricity drum&bass precej anahronistično, a dovolj prepričjivo in z viškom dinamike, odigrajo v živo, manj pa prej omenjeno hujskanje MC-ja in "džezi" klišeji, zaradi katerih je bolje, da na tovrstne prireditve ne zahaja džezovska redakcija Mladine. No. Breakbeatnikk si lahko vsaj pripiše, da je angažiral dostojnega, iz drugega filma didžeja, Freq Nastyja, ki je, ker pač ne hujska in ne poje in raje požaga, ohladil Cvetličarno, a konjenica se je, izmozgana od seksipilnih in trpečih pevk in od zapovedanega vročega vzdušja, pobrala še preden je začel z R.A.T.M. finalizirati občinstvo. Po saharinu - žaganje.