Trening empatije

William Linn in njegova, v Kaliforniji ustanovljena organizacija BOLT (Bureau of Low Technology) se zavzemata za reafirmacijo starinskih računalniških igric, češ da so sedanje, do zadnjih potankosti izpiljene streljačine in pretepi, dirke in strategije preveč sofisticirane, da bi omogočile pristen stik človeka in stroja. Pristnost brez frustracij so bojda omogočali legendarni Pong in Pacman, pa tudi Battlezone, "prva prava virtualna igra", grafično primitivna, a dovolj verna simulacija tankovske bitke, da njeno različico še vedno uporablja ameriška vojska za trening rekrutov. Odločilni zasuk v podobi in učinku tehnostalgičnega projekta Wargames, ki ga je Linn v torek postavil v Kapelici, zasuk, ki ga loči od do neke mere še vedno kontroliranega cyber okolja, je vpeljava nemočne tarče, ki sedi na električnem stolu na drugi strani dolge mize in prejema elektrošoke, da se krčijo mišice v rokah in krivijo zapestja. Blago rečeno neprijetno, povprašajte koga, ki se je zbadal z elektrostimulacijo iz Soče ali iz TV anti-bajsi prodaje.

Kolikor več tankov pokonča strelec, toliko bolj ob vsaki trofeji strese prostovoljnega mučenika, katerega grimase so vrhu tega projicirane na med parom postavljeni ekran. Se kljub totalni pasivnosti in obetu bolečine ter, na drugi strani poligona, zavestnemu povzročanju bolečine v službi lastnega video užitka, tudi v Kapelici najde kdo, ki bi sedel na stol ali za konzolo tako nekorektne igrice? Se. Kako bi se šele Wargames prijele, ko bi prišle do svojega pravega naslovnika - če citiramo čelnika Krpana - do mladih parov? Ali pa - do tehno mladezni, kateri Linn v domovini včasih predstavlja svojo kolekcijo starin? Gremo stavit, da bi se kdo preveč vživel in iz treninga empatije naredil turnir parov.