Maratonska kuharija

Embryo, ki šteje kar sedemintrideset let nastopanja in snemanja plošč, je eden ne tako redkih veteranskih ansamblov, ki obstajajo le zahvaljujoč edinemu preostalemu članu prvotne postave, v tem primeru Christianu Burchardu, osi zasedbe. Za nameček izgleda Embryo kot sekta ali komuna, kjer ni težko prestreči vrhovnemu učitelju namenjene poglede občudovanja, z eksotičnimi inštrumenti, tudi udom, cimbalami in marimbo, pa izvaja improvizirane, kot jara kača dolge rolade eksotičnega zvena. Se je zatorej čuditi, da je kar nekaj tistih, ki se spomnijo Embrya še iz krautrokerskih sedemdesetih, v ponedeljek zapustilo Menzo že po uri mletja Burchardove, od njega samega več kot dvakrat mlajše družinice, v kateri igra tudi njegova hči? Že po uri mletja žepnega gamelan orkestra?

Navsezadnje se je izkazalo, da je bil "akustični", prosto lebdeči del sporeda, ki je kanil hipnotizirati občinstvo tudi s povzemanjem arabskih in balkanskih motivov, le uvod v nič krajšo, a "elektrificirano" in, zaradi strastnejše udeležbe podmladka, veliko energičnejšo glavnino z bobni ter kitarami, ki je res dišala po krautrokerski preteklosti. Razživel se je tudi ata Burchard, ki na vibrafonu solira kot džezist, govori angleško kot švedski kuhar iz Muppet Showa in poje kot gojenci posebnih šol, in večer je bil ob drugi jutranji uri rešen. Če se bo Embryo, ki se bojda spopada z očitki vse od svojega študijskega potovanja v Afriko in Azijo, tudi s tovrstnimi seansami težko otresel hipijevskega predznaka, pa mu je lahko v zadoščenje, da nudi vsaj premišljeno in z guštom ter veščino odigrano hipijado, za kar gre verjetno zasluga tudi neverjetnemu številu stopetdesetih na leto odigranih koncertov. Škoda, da ga ne najamejo tudi za na after katere od transerskih poletnih veselic na prostem, ampak del tukajšnjih odjemalcev psihedelije je prišel na svoj račun že na, za razliko od tistega v Menzi, nadpovprečno obiskanem koncertu v Tolminu. Pač - teritorialne posebnosti.