Jebač in slepe kače

Projekt Ljubljana - Berlin Zvočni most je zrasel na vrtičku Marjana Mančka, nekdanjega glasbenega urednika na Radiu Študent, sedaj improvizatorja na kitari in čelnika združbe Kataman. Ker konjenica ni odpeketala do nemške prestolnice, lahko samo upa, da je berlinski del izmenjave komu razširil obzorja, kljub temu, da so bili izvajalci, ki naj bi "predstavljali žanrski presek slovenske sodobne glasbene scene" z izjemo minimalista Octexa izbrani iz Katamanove booking liste ali pa iz neposredne bližine. Neverjetno, kakšna koncentracija talentov! Ker nismo poučeni o berlinski mikroklimi , bi le težko sodili, ali je tudi ljubljanski izbor zrasel na kakem podobno rodovitnem vrtičku, bi pa zato Mančku pritrdili tam, kjer govori o referenčnosti za Berlin vrača udarec izbranih avtorjev. Ali avtorja, natančneje naturaliziranega Berlinčana Jamieja Lidella, ki je v Menzi pri koritu prejšnji petek prvi vrnil udarec. Lidell, ki je nekdaj jamral v dvojcu Super Collider in bil gostujoči vokalist pri Matthewu Herbertu, je dolgo bival v sencah sodobne elektronike, vse do ploščka Multiply, zaradi katerega je moralo kritištvo potegniti iz zaprašenega predala imena, kot so Sly Stone, Marvin Gaye, Otis Redding, Al Green, Prince...in katerega še gluhi ne bi opredelili za elektroniko. Od obskurnosti do zvezdništva, do muzike, ki jo lahko predvajate staršem in na glavnem MTV sporedu, ne da bi se dvignila obrv, kvečjemu orosilo nostalgično oko. Če so na Multiply, tako kot priliči pop plošči, vokali potisnjeni v ospredje in vse, kar bi lahko motilo, teče zadaj v vlogi kulise, pa je Lidellov nastop na srečo iz povsem drugačnega filma. Kar se na ploščku zdi kot malikovanje soul veličin, postane v živo komedija in eksces, med katerim blesti v jebača našemljeni Lidell s svojimi glasovnimi artikulacijami in manipulacijami, ki si jih privošči s semplerjem, sintetizatorjem in ritem mašino. Lidell, ki je izpilil veščino do te mere, da sproti sestavlja in maliči viže, je prvovrstni muskontar in zabavljač, kateremu je v petek jedla iz roke presenetljivo polna Menza, tudi tisti, ki so pričakovali predstavitev easy listening albuma in ne s plesno elektroniko podžgane ekstravagance. Ekstravagance, ki jo je v živo, s kopico kamer in pestjo posnetkov, da je Lidell mestoma izgledal kot hollywoodska zvezda, krojil tudi gajstni videast Pablo Fiasco. Virtuozno. In referenčno, posebej za nastope v živo znotraj zabavne elektronike.

Žal pa bi za druge atrakcije izmenjave težko zatrdili kaj podobnega. Ignaz Schick, ki je prispeval zvok tudi za predstave plesalke Snježane Premuš, je morda res virtuoz na gramofonu, a v solo nastopu težko priloži več od demonstracije in ga premočno nese dramaturgija ter omejitve izbranega inštrumenta. Ki bi si ga lahko izdelal tudi iz kovinarskega orodja, saj Schick od gramofona uporablja le disk, na katerega polaga vinile in plastiko, po katerih potem struži z železjem, činelami, plastiko, pločevino in zvoke preko mikrofona prenaša na mešalko. Kakorkoli presenetljive zvoke že Schick izvablja, tudi predsmrtno kruljenje prašičev in odlomke drum&bassa, pa se zdi, da njegov nojz izstopa šele v družbi drugih, denimo Mančkovega Alzheimer tria ali Blind Snakes, v katerih poleg Schicka ružijo še Jason Forrest oziroma Donna Summer in bobnar Baron Mugglestone. Če smo v Channel Zeru pred leti lahko le rezgetali zaradi Forrestovih norčij, neusmiljenega mešanja ekstremnih žanrov in popularnoglasbenih odpadkov, so improvizirani podvigi tria tokrat imponirali le zaradi oddanih decibelov. Blind Snakes, ki se na odru zelo neprepričljivo kregajo in karikirajo macho manire, namreč proizvajajo prav to, iz česar se delajo norca, namreč tekmovanje v tem, čigava kitara, no, stružnica, laptop, bobni, bolj potegne in kdo bo glasneje poraziral parter. Kot da se ne bi ničesar naučili od takisto improviziranih, a kratkih in jedrnatih in duhovitih nojzerskih performansov.