Slam gonita svoje

Kaj bi pričakovali od tandema, ki vrti plošče od začetka devetdesetih, ki je izdal kopico muzike in načeluje "eni vodilnih elektronskih založb", kakor si pravijo pri Soma Records, kjer so izdali tudi prve single Daft Punk in kjer med drugimi izdaja tudi znanec s Festivala pomladi, Vector Lovers? V klubu K4, kjer so si omislili visokoproračunski duo za konec, krono sezone, so verjetno pričakovali, da bosta slavna Slam med tednom in za tri tisočake brez prevelike gneče napolnila plesišče. A so se ušteli vsaj za polovico. In ne samo to. Če od Stuarta McMillana in Orda Meikla v belosvetski Ljubljani že ni pričakovati, da ju sploh kdo pozna, bi vsaj pričakovali, da ljudstvo, ki je na plesišču, tam tudi ostane.

A Slam, ki kljub vsemu nista izpolnila najbolj črnogledih prognoz in nista vrtela popevk, sta po vsem sodeč dovolj velika zvezdnika, da tekom svojega štiriurnega seta ne glede na plesišče gonita svoje, in sicer dovolj iskriv in humoren, a na dolge proge vseeno suhoparen starinski tehno, ki bi bil pravšen le za petkovo nažvečeno rajferstvo, v K4 ali v Fun Factoryju, tako pa... Si mislite, stadionska atrakcija nastopi pred polpraznim K4, pa ji še tam zbeži ljudstvo k domačemu didžeju na sosednje plesišče? Če bi bilo slišati vsaj kaj svežega ali pretresljivega.