Marcel Štefančič jr.

28. 10. 2011  |  Mladina 43  |  Kultura  |  Film

Jeklena moč

Real Steel, 2011
Shawn Levy

O skoraj ljudeh in postljudeh.

Hugh Jackman je nekdanji boksar, ki ni nikoli postal Rocky. Svojega sina pa ni videl že toliko časa, da bi se lahko srečala v onem drugem Stallonovem filmu - Over the Top. Kar se potem tudi zgodi, le da subsejmarsko polaganje rok tu zamenja povsem gladiatorski šport - dvoboji robotov, ki jih njihovi lastniki, okej, »menedžerji«, upravljajo daljinsko.

Kot nekoč ladjice, avtomobilčke in letala. Robot, ki v skupnem menedžiranju združi očeta in sina, Jackmana in malega Maxa (Dakota Goyo), izgleda kot povečani Robocop (oh, ali pa povečani Iron Man), toda gladiatorski trušč, ki se ga sicer ne manjka, je le pretveza za družinsko romanco, za zbliževanje stalno zadolženega očeta in sina. Kar je seveda zelo spielbergovsko. Ne brez razloga: Jekleno moč, blago posneto po noveli Richarda Mathesona, je produciral Spielberg. Ali bolje rečeno: Jeklena moč, prestavljena v blago prihodnost, ki blago koketira s Podivjanim Maxom, izgleda kot Stallonov film, ki se ga je blago dotaknil Spielberg. Stallone je v Rockyju 4, v katerem se je udaril z ruskim robotom, famozno rekel, da je bolje, da sta se udarila onadva, kot pa da bi se udarilo na milijone Američanov in Rusov. Rocky in ruski robot se tolčeta namesto milijonskih množic. V Jekleni moči se mašine tolčejo namesto ljudi. Kar je tragično - mašine namreč izgledajo bolj ganljivo od ljudi. Ljudje so tu tako kičasto sentimentalni, da niti ne opazijo, da so jih mašine presegle tudi emocionalno. Robot je le oče, ki ga Max nikoli ni imel - in obenem Rocky, ki ga Amerika še ni imela. Ime mu je Atom - po angleško zveni kot Adam. Prvi moški. Novi moški.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.