Max Modic

28. 10. 2011  |  Mladina 43  |  Kultura

Smrt partijskega funkcionarja

Hardfuckers, kultni strip Zorana Smiljanića, ki je že pred dvajsetimi leti napovedal stanje duha v letu 2011

Mladinini stripovski avtorji očitno premorejo neko strašljivo sposobnost videnja v prihodnost in napovedovanja dogodkov, ki malo Slovenijo zanesljivo ruknejo iz utečene orbite. Ni še dolgo tega, ko je Lovro Matič v stripovski romanci Sokol in Golobica takorekoč v nulo napovedal ritolizniške aktivnosti večnega zunanjega ministra ob menjavi vladne garniture, cvetje v jeseni prvega osvoboditelja in prvaka opozicije, propad egocentričnega narcisa na mestu predsednika vlade in krst pod Triglavom prvega novorojenca slovenske pomladi. Vendar pa to ni prvi primer paranormalne aktivnosti naših stripovskih ustvarjalcev. Prvi zabeležen primer se je zgodil pred skoraj četrt stoletja, točneje 11. septembra (!) leta 1987, se pravi v svinčenih časih enoumja, kot bi rekel komunistični mladinec Janez Janša, ki je bil takrat še član Mladinine redakcije, sedanji najglasnejši pomladniški glasnogovorci pa so za dobro in redno plačo čvrsto zasedali odgovorne položaje družbenopolitičnih delavcev. Takrat je nekdo začel na Mladininih stripovskih straneh pobijati partijske funkcionarje. Mlad aktivist na partijskem plenumu mlati prazno slamo o svetli prihodnosti socialistične samoupravne družbe in delovnih zmagah, ki si jih moramo izvojevati vsak dan sproti. Nato odjekne strel. Prva krogla navrta mladega aktivista, druga pa vstopi skozi njegovo levo oko in v curku raztrganega tkiva izstopi na tilniku. Partijski aktivist omahne, kri zalije pločnik, oblastne strukture privzdignejo obrvi (a ker je to medij, ki ga ne obvladajo, ostanejo tiho) in stripoljubci planemo po serialu z naslovom Hardfuckers, ki ga je bilo potrebno na začetku še dešifrirati iz cirilice. Hej, slovenski strip je začel kovati zaroto, ponudil svežo kri in prvi resni popkulturni obračun z avtoritetami starega režima. Avtor: Vittorio de la Croce. Kdo? Ja, kdo le. Kdo pa še zna toliko surovega seksa, nazornega nasilja in čvrste substance zapakirati v subverzivni stripovski serial, ki ga preprosto ne moreš odložiti, ko enkrat zagrizeš vanj? Zoran Smiljanić vendar! »Po objavi stripa 1945 v Katedri me je leta 1987 poklical Ivo Štandeker in me vprašal, če bi risal strip za Mladino. Seveda bi,« se spominja Zoran. »Dogovorila sva se, da mora biti strip nekaj povsem drugačnega od tega, kar je do tedaj izhajalo v Sloveniji in Jugoslaviji. Namesto otročjih zgodovinskih, klišejskih NOB ali naivnih pustolovskih stripov se moramo lotiti sedanjosti, tukaj in zdaj. Namesto popeglane akcije je treba uvesti trdo nasilje. Namesto platonske ljubezni nebrzdano seksualnost. Namesto ideološke korektnosti divji anarhizem. Skratka, politika, seks, nasilje in provokacija.« Ampak to je bil šele začetek. Hardfuckers, ki so prinesli prvega slovenskega političnega terorista, so dobili še drugi in tretji del z naslovoma Zokiju v spomin in Še pomnite, tovariši. Prvi del je z državnim udarom na 25. maj, Titov rojstni dan, razdevičil dan mladosti. V drugem delu slavo 29. novembra, dneva republike, odplakne smrad okuženega mesa in pohlep vojnih dobičkarjev, ki z njim trgujejo. V tretjem delu, v lovu za starodavnim slovenskim zakladom (samostojnostjo?), pa se leta 1991 brutalno zaključi definitivno najizvirnejši domači stripovski serial vseh časov. »Časovni koncept seriala sem zastavil takole: posamezna zgodba se vedno dogaja eno leto v prihodnosti,« razlaga Smiljanić. »Če je prvi del v Mladini začel izhajati leta 1987, se zgodba v stripu dogaja leta 1988. Ko se je posamezna epizoda končala, sta se realni in stripovski čas zlila v eno. Vzorec je bil isti za vse tri epizode. Ker pa so se dogodki konec osemdesetih in v začetku devetdesetih let vrstili z neverjetno naglico, je realnost nemalokrat gladko povozila fikcijo.«

Strip, ki je v hipu postal kulten, je Mladina leta 1999 objavila v integralni obliki, se pravi v več kot 200-stranskem albumu, ki je bil takorekoč razgrabljen in je v vseh teh letih pridobil status zbirateljske raritete. No, po dvanajstih letih in po zaslugi Sandija Buha, lastnika Strip-Art-Nice Buch, še vedno edine striparne v Sloveniji, so Hardfuckers od danes naprej znova na voljo. Z novo naslovnico, v trdi vezavi in z jasnim sporočilom: Hardfuckersi so namreč test časa prestali z odliko. Še več, čas, v katerem so morali stati in obstati, so napovedali z malodane kronološko natančnostjo in vizionarskim pesimizmom, ki ju v žanrskem stvarstvu pri nas zasledimo sila poredko. V bistvu čas ni prestal testa Hardfuckersov. Hej, vsi s(m)o mislili, da Hardfuckersi pripovedujejo zgodbo o letu 1991. Motili smo se. Hardfuckersi so risali podobo leta 2011. »Vedno me je presenečalo, da Hardfuckersov ne omenjajo kot velik slovenski roman. Mogoče so ga spregledali, ker so nad njim narisane sličice,« je takrat zapisal Miha Mazzini. Zdaj verjetno veste, zakaj. Če ne veste, naj vam bog pomaga. »To je ... to ... ugh ... ja ... ja ... ugh ... aaahhh,« je bil takrat kratek in jedrnat Igor Vidmar. Kako, prosim? Točno tako. Tudi po dvajsetih letih, ko že po kdovekaterem branju jemljem v roke Hardfuckerse, ne gre drugače, kot da vzneseno ponovim Igorjevo ugotovitev. In dopolnim Mihata, da v teh infantiliziranih časih ameriških risank in hollywoodskega politično korektnega kretenizma Hardfuckersov zagotovo ne bodo spregledali. Prav zaradi sličic. Medtem ko velik slovenski roman bodo. Spet. Jebiga ...

Hardfuckersi so stripovska ponudba, ki je ne moreš zavrniti. Ker je napisana v žanrskem narečju, obstaja velika verjetnost, da bo pri velikem delu volilnega telesa naletela na gluha ušesa. Hardfuckersi dvajset let kasneje provocirajo bolj kot kdajkoli. In če so nekoč predstavljali resni obračun z avtoritetami starega režima in njegovimi umetnimi vrednotami, danes učinkujejo kot stripovska bomba v leglu uspavane (pop)kulture domnevno nacionalnega pomena. Še pomnite, tovariši? Danes partijcev ni več - oziroma so udobno nameščeni v fotelje raznobarvnih desnosredinskih političnih opcij -, a revolucija še traja. Slovenskega terorista potrebujemo bolj kot kdajkoli. Da bi začel hladnokrvno pobijati predsodke. Kot v Hardfuckersih. Brez milosti. In za zmeraj.

AD 2011. Dvajset let kasneje. Politični ekstremizem. Nove iste stranke. Vsesplošno odpuščanje. Kriza vsevprek. Upori ponižanih, razžaljenih, zasužnjenih delavcev. Razcvet nedotakljivega kriminala. Politična emigracija in njena tleča želja po maščevanju. Medijske manipulacije. Boj za oblast. Zoki. Slovenija, moja dežela? Leta 2011 vemo, da so Hardfuckersi nepogrešljivi pri ugibanju slovenske prihodnosti. Še bolj nepogrešljivi so pri razumevanju slovenske preteklosti. Politika dlako menja, značaja nikoli. V tej panogi se stvari spreminjajo zato, da bi ostale iste. In enoumju nato sledi dvoumje ... Ne, to ni noben strip, to so Hardfuckersi.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.