Upori brez barikad

Pravice protestnikov je treba spoštovati

Pojem revolucije že desetletja dobiva nežnejše barve, najpogosteje se naznanja in izvaja ... brez barikad. Pariška komuna je le še oddaljen odsev. Leta 1968 je bila vsa Evropa pod vtisom dogodkov, ki so jih ustvarile mlade mestne generacije, predvsem po Franciji in Nemčiji; imele so vse - razen pravih barikad. Vodja mladih Rudi Dutschke je ironično opozoril, da zgodovinskih premikov ne bo brez provokacij, te pa niso bile boj na barikadah. Oblast je nekolikokrat uporabila policijo, vendar bomo vtis, ki ga je mlada mestna generacija naredila na preostali svet, bolje ponazorili z dejanjem, za katero se je, ne razumevajoč dogodke, odločil De Gaulle: kmalu zatem se je umaknil na svoje skromno posestvo na podeželju in ... tiho umrl.

Ko so nedavno razgrajali študentje in drugi v Rimu, je barvo fizičnega spopada ustvarilo le tistih nekaj anarhistov in nogometnih razgrajačev, ki so se pridružili demonstracijam. Oni so pač razbijali, videli smo kratke prizore medsebojnega spopada, kot jih poznamo iz prejšnjega stoletja.

Nova generacija okupira banke, pa kaj! Nismo še slišali, da bi pri tem veliko polomila. Okupacija je bolj simbolična kot fizična. Aparati oblasti v glavnem delujejo naprej, čeprav je res, da je uglednega branilca kapitala, časopis Financial Times, nekoliko zaskrbelo, češ kaj se bo iz vsega tega rodilo. Časopisu so se v domišljiji prikazale morebiti pav barikade, ki jih ni. Sodobne generacije protestirajo po navadi brez orožja.

Že gibanje proti jedrskemu orožju nas bi moralo kaj naučiti. Bilo je obsežno, napravilo je močan vtis, ne vem pa, ali je igralo vlogo in kolikšno vlogo je igralo v kabinetih Washingtona in Moskve, ko sta se sporazumevala o mejah raketnega oboroževanja. Je vpliv ulice sploh zaznati v razmišljanju strokovnjakov, ki so odločali, kolikokrat naj bo z raketami uničen svet, da bi se s tem lahko strinjali globalni vojaški sili tistega časa? Kar se tiče finančnega sveta, se ni mogel pritoževati. Vojaška politika supersil mu ne le ni škodovala, pomagala mu je celo, da je razširil in poglobil svojo vlogo. Ta finančni svet se ni preveč razburjal niti ob začetku najnovejše svetovne finančne krize. Zapomnil sem si novico z Wall Streeta, potem ko je ameriški predsednik, liberalec po duši, če ne v postopkih, z ogromnim posegom v žepe davkoplačevalcev ustavil strmoglavljenje. Na Wall Streetu so skromno izražene želje, naj superbogati prostovoljno znižajo bonuse, teatralno zavrnili z ogromnim banketom, superbanketom za izbrane finančnike. Tekle so reke francoskega šampanjca,

Okupacija bank, kakor ljubkovalno imenujejo demonstracije mlajših generacij (med njimi je tudi nekaj starejših ljudi), pa se seveda nadaljuje in je dobila svoje mesto v informativnem spektaklu svetovnega dogajanja. Morali bomo počakati, in morda bo treba čakati potrpežljivo, da bi videli, ali se bo okupatorjem simbolično pridružila elita svetovnega kapitala, in če se ne bo, ali se bo našel svetovni politik, ki se bo razočaran umaknil na svoje posestvo, kot se je De Gaulle. Da bi bil na svetu vsaj en politični mogočnež, tudi če nima svojega tihega posestva za umik. Ne verjamem oziroma vsaj težko je verjeti. Nemški finančni minister v prejšnji vladi, Steinbruck, je odločno zahteval, naj banke zaradi krize zmanjšajo bonuse, ki jih prejemajo vrhovi finančnega sveta. Njegove grožnje ali opozorila so močno odmevala v javnosti in ostala po večini neuslišana. Morebiti so ameriški bančniki nekaj posebnega v svoji prisrčni oholosti in so edini slavili s šampanjcem, morebiti se evropski bankirji znajo obvladati in so celo pripravljeni pokazati nekaj razumevanja za okupacije bank, vendar se niti oni, s svoje strani, ne bodo borili na barikadah. Zakaj naj bi se, saj barikad očitno ni. Bankirji pa, vsaj po Leninu, niso nikoli sentimentalni.

Morebiti je resnično razpoloženje vrhov kapitala najizraziteje ponazoril tisti branilec vsemogočnosti kapitala, ki je na demonstracije pred bankami odgovoril s stavkom, »naj raje iščejo delo, kot da protestirajo«. Češ, bolj bodo pomagali sebi in vsem drugim, tudi vrhovom kapitala. Pripomba nekoliko spominja na sloviti stavek Marije Antoanete o poticah, ki naj si jih privoščijo reveži, če so lačni. Sloviti stavek je morebiti izmišljen, ni nobenih potrdil, da je kraljica to resnično rekla. V našem primeru pa je zadeva resnična.

Morebiti je resnično razpoloženje vrhov kapitala najizraziteje ponazoril tisti branilec vsemogočnosti kapitala, ki je na demonstracije pred bankami odgovoril s stavkom, “naj raje iščejo delo, kot da protestirajo”.

So mnenja ali pa vsaj je vtis, da so sedanja gibanja pred vhodi v banke (grški študentje so šli naprej in v nekatere banke tudi vdrli) iz mehkejše snovi. To se bo pokazalo; če je drugače, potem bi na odgovor morali čakati predolgo. Včasih se res dogajajo čudne reči, ki nasprotujejo našemu nagnjenju k ironiji. Spet so nas resnično presenetili ... Nemci. Gospa, ki se je razumno dogovorila, koliko časa bo njena država smela imeti jedrske centrale, je potem pod vtisom resničnega cunamija, ki se je sicer zgodil na Japonskem, ustavila pohod valkir v jedrsko cesarstvo in zaukazala ustavitev nuklearizacije! Ne vedo sicer, kako, toda dobro organizirani Nemci naj bi poskušali živeti drugače.

Nemški zasuk je dobil manj publicitete, kot si je zasluži. Še zlasti zato, ker poleg Nemčije stoji Francija, ki ponosno cveti v jedrskem stoletju in svojih jedrskih elektrarn - veliko jih je - nikakor ne misli zajeziti, kaj šele odpraviti. Tudi zato bo prihodnost nemško-francoskega prijateljstva zanimiva.

Izrazil sem nekoliko ironičen odnos do revolucij, če jih bo predvsem evropska mlajša generacija izvajala brez barikad - barikade so morda res stvar preteklosti -, vendar nikakor ne mislim, da dandanes ni mogoča odločnost, ki lahko preide celo v okrutnost. Lep primer je prispeval ameriški predsednik, ko je iz Bele hiše na malem žepnem sprejemniku po zaslugi zelo tehnično razvitih obveščevalnih služb opazoval, kako lovijo in ubijajo Osamo bin Ladna. Iz najnovejše vojne, tiste v Libiji, pa si bomo zapomnili vzklik Hillary Clinton, izobražene in razumne državne tajnice. Opazujoč zadnje prizore libijske gonje za Gadafijem je vzklikala »dobite ga živega ali mrtvega«.

Kako je tudi Amerika vezana na svojo sicer razmeroma kratko zgodovino! Vzklik »mrtvega ali živega« se je seveda ohranil iz dobe, ko so s sodniškimi racijami lovili bandite po Divjem zahodu. Potem smo videli ubitega Libijca in poslušali globoka razmišljanja, ali so ga prijeli po zakonu in ali so bile spoštovane tiste človekove pravice.

Človekove pravice. Morajo se spoštovati, če gre za živega ali mrtvega človeka. Morajo se spoštovati tudi pravice protestnikov. Na barikadah ali brez njih. Naša doba sicer ni naklonjena barikadam.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.