Jurij Gustinčič

Jurij Gustinčič

18. 11. 2011  |  Mladina 46  |  Pod črto

Velike in male Evrope

Najti moramo evropsko formulo, ki ne bo ne skupek držav pod germansko dominacijo ne melanholična varianta ameriške rešitve, ki se je pojavila v popolnoma drugačnih okoliščinah

Včasih so zelo pomembne nenadne eksplozije skrite iskrenosti ali morebiti zatajenih misli in občutkov. Pred dnevi sem se tako zamislil ob nenadnem vzkliku neponarejene iskrenosti pri nekem nemškem gospodarstveniku. Razpravljalo se je seveda - edina tema tega trenutka - o možnih in nemožnih izhodih iz splošnoevropske krize, o tem, kako obdržati evro, pa tudi Unijo (o kateri, pravimo, so sanjali rodovi, ko pa je prišla, ne vemo, kako jo ohraniti).

Pri tem se je seveda govorilo tudi o pripombi tistih, ki kot ameriški liberalec Krugman opozarjajo, da so Evropo, žal, začeli graditi pri strehi, ne pri temeljih, zato se med drugim tako mučimo s prihodnostjo evra. Kako iz zagate? Realistično gledano pravzaprav preprosto: urediti je treba skupno, in to strogo fiskalno politiko, tako kot naj bi jo imeli Američani. Od tu pa ni daleč do preprostega recepta: če hočemo dobro Evropi, jo združimo v Združene države Evrope!

Omenjeni nemški gospodarstvenik je tudi razglabljal tako, potem pa se je prijel za glavo in v trenutku absolutne, skoraj otročje iskrenosti vzkliknil: »Čakajte! Saj bi to pomenilo omejitev suverenosti, to pa nazadnje lahko zadene tudi nas, Nemce! Ali smo pripravljeni na državo z resno omejeno suverenostjo?!«

Kako se je ustvarjala »Amerika«, vemo. Če ne drugače, iz starejših hollywoodskih filmov. Skupina priseljencev se je ustavila na neki točki v prerijah Zahoda in se s svojimi vozovi in vpregami razporedila na startni črti, staroste pa so vzkliknili: Vsi naprej, kdor pride najdlje, bo imel največ in najboljšo zemljo. Pa so šli.

Bili bi smešni, če bi rekli, da si kaj takega ne le zdaj, tako kot tudi ne v preteklosti, Evropa ne bi mogla privoščiti! Tekmovanja so bila že davno, bila so krvava in surova, celina je lepo razdeljena na nacije, ki so stoletja ustvarjale svoje kulture. Nekatere celo tisočletja. Streha, ki smo jo sestavili z evrom, je samo ena streha. So še druge, urejene, postale so navada. Združene države Evrope z enotno fiskalno politiko (davki, dajatve, obveze) pa ne le ne morejo naravno delovati, enotnost utegne povzročiti hujše zamere kot kadarkoli. Pa še to: cena izenačevanja pri skupni fiskalni politiki bi bila zelo različna za različne države, pripeljala bi do zamer, kakršne smo poznali v preteklosti. Združene države pri nas so lahko recept za zamere, ki jih bomo potem obravnavali in se jih skušali rešiti desetletja, morebiti stoletja.

Vedno se malce stresem, ko se na zaslonu pojavi pošastno veliki kompleks uradov v Bruslju. Spomni me nekako na seveda manjšo, vendar tudi veliko Palačo federacije v Beogradu. Velikost je pogosto znamenje nevarnega poenostavljanja kock, ki so različne velikosti in iz različnih snovi. Želiš si vse spraviti pod eno streho, sto stvari pa ostane zunaj, ker pod eno streho ne silijo, ne morejo in seveda tudi nočejo. Nedavno pripravljanje Slovaške, da ne podpiše dogovora o skupnih denarnih zalogah je to potrdilo, čeprav si ta donavska dežela ni upala iti do konca. Umaknila se je, podredila se je odločbam velike dvojice, nemško-francoske, vendar bi bilo dobro, če bi si slovaško dejanje zapomnili.

Vedno se malce stresem, ko se na zaslonu pojavi pošastno veliki kompleks uradov v Bruslju. Spomni me nekako na seveda manjšo, vendar tudi veliko Palačo federacije v Beogradu.

Skeptiki so že računali, koliko bi popolna fiskalna enotnost, skupaj z obvezo, da vsi jemo iz iste sklede, stala evropske narode. Samo po sebi se razume, da bi bila skupna malica pravzaprav preprosta prevara. Nekateri bi jedli vedno boljše, drugi bi se pehali za ostanki. V Združenih državah Evrope s skupno fiskalno politiko in, tudi to je zdaj tema dneva, strogo nemško disciplino, ponavljam, nemško disciplino, ki bi jo uvedla denimo sveta Angela, bi živeli manj duhovno enotni, kot živimo v današnji navezi. Ta ima veliko sila neprijetnih omejitev, vendar se prav v takšni Evropi počutimo nekoliko enakopravni. Čudno zveni, a je res.

Zelo modri znani komentator Guardiana Simon Jenkins je te dni zapisal, da bi bila, praktično gledano, posledica uveljavljanja absolutne fiskalne enotnosti in vsega drugega enotnega prav tisto, kar si je Evropa po drugi svetovni vojni prizadevala odpraviti: nevarnost nemške hegemonije. Ironija je seveda v tem, da možnost takšnega razvoja še najmanj hočejo sami Nemci. Tudi oni so se navadili na lepote suverenosti, nočejo je odvzeti ne sebi ne drugim. In vendar nas kriza vleče v nevarno, že iz zgodovine znano evropsko resničnost. Pusti konje in vprege, da drvijo naprej, da bi zasedli največ in najboljše - kot tisti prvinski farmarji, recimo v Kansasu -, in zgodovina se bo ponavljala. V prisilnem jopiču skupne popolne suverenosti se ne bomo počutili normalno. Začeli se bodo prepiri, ki so le stari prepiri.

In ti prepiri se bodo začeli, kot vedno, v kakšni manjši deželi, potem pa se bodo širili tudi na večje. Zelo nevarno bi bilo pozabiti na resnico, ki se je potrjevala ničkolikokrat. Ko gre za nesporazume, ni resnih razlik med malimi in velikimi. Grčijo ocenjujejo kot manjšo evropsko državo, skoraj bi včasih rekli - politično nebogljeno. To pa bi bila izredna napaka, v krizah je obnašanje manjših včasih usodnejše od obnašanja velikih. Saj veste, atentat v Sarajevu itd.

Ne vemo, kaj se je motalo po glavi Jorgosu Papandreuju, ko je vsem zagrozil z možnostjo referenduma. Vsekakor pa se je celotna Evropa ustrašila mogočega izhoda takšnega referenduma in bila presrečna, ko je odpadel in ko je tudi sam Papandreu odstopil. Ne ustrahujte nas s tistim, kar bi rekel neki »manjši« narod, denimo, da bi rekel NE.

Smo v dvojni krizi. Prvič, moramo urediti denarne razmere in se potruditi, da bi normalno živeli naprej. Ali bo pri tem Evropi uspelo, da deluje kot svetovna sila ali ne, je postranskega pomena. Drugič pa moramo najti, če tako hočemo, evropsko formulo, ki ne bo ne skupek držav pod germansko dominacijo ne melanholična varianta ameriške rešitve, ki se je pojavila v popolnoma drugačnih okoliščinah.

Rekel bi takole, kot navaden opazovalec, ki za finance sicer nima veliko posluha: moramo biti skupaj, v času krize in po njej. Moramo pa tudi ostati različni, zdaj in potem. Ostanimo mirni, o tem bomo razpravljali še zelo dolgo.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.