Veljko Njegovan

18. 11. 2011  |  Mladina 46  |  Kultura  |  Plošča

Coldplay: Mylo Xyloto

2011, Parlophone/Dallas

Ob izidu težko pričakovanega albuma britanske mainstreamovske atrakcije Coldplay je bilo izrečenih precej nasprotujočih si mnenj o dejanski kakovosti izdelka, kar se praviloma dogaja s ploščami, ki v hipu zasedejo prva mesta na prodajnih lestvicah. A če se vrnemo nekoliko v preteklost, natančneje v leto 2000, ko so tedaj še mladci izdali svojo prvo ploščo Parachutes, lahko zatrdimo, da uspeh skupine nikakor ni naključje.

Prvenec je s premišljenimi kitarskimi linijami, z zanimivimi klavirskimi vložki in s sugestivnim vokalom Chrisa Martina obljubljal še veliko zvočnih užitkov, namenjenih številnim poslušalcem sredinskega popa in rocka, vse to pa se je deloma ponovilo na drugem, komercialno še uspešnejšem albumu A Rush of Blood to the Head (2002). Prvenec je Coldplay predstavil kot obetavno skupino, drugi album je njeno ustvarjalnost kronal s številnimi priznanji in z naklonjenostjo publike, plošča X & Y (2005) pa je zaradi pretirane pretencioznosti in visokoleteče produkcije izgubila nekaj kakovosti, saj je v primerjavi s prejšnjimi materiali zvenela prazno in precej dolgočasno. Kljub temu je skupina še naprej nizala uspehe, a ne več zgolj kot obetaven bend, temveč kot polnokrvna stadionska atrakcija, ki bi jo lahko primerjali z legendami, kakršni sta U2 in R.E.M. Zato ni nič čudnega, da sta Chris Martin in druščina že na naslednji plošči Viva la Vida or Death and All His Friends (2008) začela sodelovati z Brianom Enom, producentom, ki mu je iz razmeroma brezimnih glasbenikov uspelo ustvariti zvezdnike svetovnega formata. A ravno Enov vpliv je na omenjeni plošči nekoliko skazil prepoznavni zvok skupine in ta je začel precej spominjati na najboljše čase zasedbe U2. Iskrenost in inovativnost, ki sta krasili prva dva ploščka, sta po tem albumu utonili v pozabo, Coldplay pa je postal še ena skupina, ki jo določa predvsem taktirka Briana Ena.

Coldplay je postal še en bend, ki ga določa predvsem taktirka Briana Ena.

Coldplay je postal še en bend, ki ga določa predvsem taktirka Briana Ena.
© Parlophone

Na albumu Mylo Xyloto se zgodba nadaljuje: Eno sodeluje kot dodatni skladatelj in producent, a zdi se, da je tokrat glavno besedo prepustil članom skupine in pod njegovim močnim vplivom jim je uspelo ustvariti avtorsko prepoznavno konceptualno ploščo. Uvod v album, intro Mylo Xyloto, predstavi tipično Enovo atmosferiko, ki se nenadoma prelevi v poletno pop skladbico Hurts Like Heaven, v kateri je mogoče zaznati kitarske sorodnosti z zgodnjim obdobjem skupine. Z žanrskega vidika je plošča pod močnim vplivom današnjega sredinskega poprocka, kar dokazuje tudi vokalno sodelovanje z Rihanno v skladbi Princess of China. Najpomembneje pa je, da se Martin in druščina deloma vračata v zgodnje ustvarjalno obdobje benda, zlasti z lahkotnejšimi skladbami U.F.O. in Up In Flames. Mylo Xyloto je album, ki pomeni mejnik v karieri skupine Coldplay - plošček, ki na besedilni ravni ne ponuja velikih aktivističnih sporočil, na glasbeni pa se trudi, da bi zvenel čim všečneje. In to mu tudi uspeva.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.