Film / Cinema Komunisto

Na začetku dokumentarca Cinema Komunisto, ki ga je posnela mlada srbska režiserka Mila Turajlić, piše: »To je zgodba o deželi, ki ne obstaja več – razen v filmih«. Toda to ni le zgodba o deželi, ki živi le še v filmih, ampak tudi zgodba o deželi, ki so jo skupaj držali le filmi, potemtakem zgodba o deželi, ki se je morala preleviti v film, če je hotela ostati skupaj, v enem kosu.

In potem se pred nami zvrstijo različni akterji, ki pripovedujejo, da je bil film v Jugoslaviji glavna prioriteta, da je bil neverjetno vpliven, da so v Beogradu zgradili Filmsko mesto (Avala, alias Centralni filmski studio), neke vrste socialistični Hollywood, v katerem so snemali tuje spektakle, v katerem so se h’woodski zvezdniki – Anthony Quinn, Kirk Douglas, Orson Welles in Richard Burton – počutili kot v Hollywoodu, ki naj bi postal največji filmski studio v Evropi in ki je dejansko prinašal ogromne količine deviz (pa tudi kapital za tajne fonde, s katerimi so tajne službe financirale »črne« operacije v tujini, v tretjem svetu), da je bila Jugoslavija najbolj cinefilska nacija na svetu, navsezadnje, v puljski Areni – na festivalih jugoslovanskega filma – si je filme ogledalo po 15.000 gledalcev hkrati, in da je bil največji cinefil prav Tito, kar potrdi tudi Aleksandar Leka Konstantinović, glavni junak tega dokumentarca.