Jean Starobinski: Iznajdba svobode, 1700-1789;
Emblemi razuma, 1789

+ + + + +

Eruditsko delo o predstavah svobode v 18. stoletju, ki se kaže v likovni umetnosti, razpravah, polemikah in vrednostnih sistemih.

To ni študija o konceptu svobode, marveč o načinu bivanja, ki je še pred francosko revolucijo v temelju pretresel dotedanje vladajoče ideje in prakse. Vzemimo pojem bogatega in lepega stanovanja: če so prej častili veličastnost zunanjščine in prostorne sobane, so se zdaj zagreli za bolj svetle, manj prostorne in zato hitreje ogrete sobe, ki so jim dajali šarm ljubki drobni predmeti: okrasni porcelan, tobačnice in miniature.

Ali pa trend, ko je slikarstvo začelo za osrednjo temo jemati ruševine. In tu je briljantni pristop avtorja, ko prek umetnin predstavi duh časa. Zakaj fasciniranost nad ruševino? Če se je poprej umetnik posluževal narave kot snovi, iz katere je oblikoval umetnino, je v sliki ruševine nasprotni postopek; tokrat je narava ta, ki je prerasla nekdanjo arhitekturo, zdaj je ona vzela umetniško delo za snov svoje kreacije! In to širjenje nasilne svobode prestopa celo na polje mračnega užitka (bič, španske muhe …), ki s povzdigovanjem življenja na raven umetnosti obravnava zlo, trpljenje in naslado kot snovi estetskega ustvarjanja.

Skratka, svoboda kot sposobnost spreminjanja gledišč, vrednot in smisla življenja. Tako bogataš, ki se ne obremenjuje z vprašanjem: ali palača ali velika vila, zakaj bogastvo najde v bližini dreves in zelenja, torej v vrtu, v katerem lahko pozabi na vse ceremonije.