Vendarle Balkanci

Jurij Gustinčič

23. 3. 2012  |  Mladina 12  |  Javna pamet

Grdi časi, hudi časi, miloševičevski časi, ki se jih bo Srbija vedno redkeje spominjala, so se začeli z nečim tako rekoč majhnim. Bil je nenadni pamfletek, ki so ga od zgoraj vsilili v objavo Politiki in v katerem so grobo, lažno, sarkastično zasmehovali ugledna liberalno usmerjena izobraženca, fizika Pavla Savića in zdravnika partizana Gojka Nikoliša. Nekateri moji kolegi so se razburili, a so jim kmalu vzeli besedo. Sam Milošević pa si je pridobil »navadne ljudi«, ko jim je na Kosovu slovesno zagotavljal, da jih »ne sme nihče tepsti«. Ljudem je zvenelo kot božja beseda. Bila pa je, kakor se je potem izkazalo, satanska.

To so bili časi, ko je Slovenija iz srbske smeri lahko dobila vtis o prepoznavnosti, ki si je vedno tako želi, a tudi ta je bila huda. Politika, časopis, ki sta ga v začetku 20. stoletja ustanovila sinova Slovenca, se je začel zgražati nad Slovenci (kot Slovenci, ki jih bodo morali zdraviti psihiatri), dan za dnem, tedne, več mesecev. Beograjski prijatelji so pozneje skušali zmanjšati učinek, trdeč, da so bili veliko bolj obdelovani Hrvati, Slovenci le mimogrede, pa ni res. Tolikšne publicitete nismo bili deležni nikoli, ne prej ne pozneje, v neki nedeljski številki sem zgražanje nad Slovenci našel na enajstih straneh. V primerjavi s tem ni nič publiciteta nedavne vesti, da Slovenija ne odobrava novih ukrepov proti Lukašenku zaradi poslovnih interesov, med drugim gradimo tam tudi hotel Kempinski! Res se moramo močno potruditi, da Slovenijo kdo omeni, tisti časi v Politiki, kar zadeva publiciteto, sodijo pač v zgodovino …

In rekli smo, večkrat tudi napisali, v nekem našem časopisu sem takrat to ugotovil na petih mestih v eni sami številki ... Rekli smo kratko in jasno, da je tisto tam pač Balkan, od koder smo hvala bogu odšli še ob pravem času. Ne, zapisano je in potrjeno, da ne gre le za Balkan, marveč za balkanski kotel, še bolje pa balkansko krčmo. Odslej bomo hodili samo v evropske lokale, balkansko krčmo bomo poznali le še kot nekaj nepojmljivo barbarskega. Šele mladi Slovenci, ki niso zrasli v nekdanji skupni deželi, se hodijo veselit v Gučo, poslušajo srbske trobente in se kar na lepem počutijo veselo. Saj bi lahko šli čez mejo v Avstrijo, ampak ta vzorna dežela pač nima Guče.

Če malo premislimo, je v življenju na vseh območjih, o katerih govorimo, res najti sledove nekega kotla, neke krčme.

Tako je torej vse to. Znebili smo se najhujšega, nam je pozneje v knjižici o slovenski tragediji med Balkanci povedal pesnik Menart. Zadnjo besedo o tem mračnem poglavju naše nevesele zgodovine je imel neki potnik, s katerim sem se kmalu po osamosvojitvi v spalniku vozil proti Beogradu. Ko so se prikazale konture Novega Beograda, je zamrmral. »Tu smo. Bizanc.« Seveda to ni bil Bizanc, ki se mu posvečajo zgodovinarji in ki je zapustil precejšnjo kulturo. Bil je Bizanc, tak, kot ga vidimo, ko »bežimo v Evropo«.

Zakaj vse to? Zakaj se sploh še ukvarjati s tistimi hudimi časi, ko so nas sicer drugi državljani skupne države hvalili kot napredne Evropejce, že celo blizu Američanom, in hvalili našo kulturnost. Zdaj nas zaradi tega, v novem okolju, sredi Evrope, ne hvali nihče. Celo žalostno ali žalostno-smešno stvar iz polpreteklosti omenjam le zaradi tistega izraza, ki sem ga omenil na začetku in ga vsi poznamo. Tisto o balkanski krčmi ali, še huje, kotlu. Ta grda označba mi prihaja na misel, ko gre za domače skrbi. Ali smo lahko mirni, popolnoma mirni? Ali ni nevarnosti, da se neka bolezen širi tudi med nami?

Živeli smo mirno in enakomerno, le kriza nas je začela spodkopavati. A to ni bila naša skrb, to delimo z vso Evropo, pa še celo z Američani. Skrbeti bi nas moralo – a priznam, da nas je še veliko, ki nas to sploh ne skrbi –, da se med nami čutijo zametki bolezni, ki bi jo drugače imenovali balkanščina. Zadnje mesece, vse od trenutka, ko smo, ne vem, zakaj, sklenili imeti predčasne volitve, so se začeli opažati znaki nekega bolezenskega stanja, ki je morebiti vedno bilo med nami, a ga nismo opažali, saj so nam drugi govorili, da smo že Evropa. Naj samo omenim, kaj se je zbralo v kaleidoskopu našega življenja. Na volitvah je zmagala nova, sveža stranka, kar se niti ni povsod pričakovalo. Nacionalna televizija je petnajst minut pred prvo objavo volilnih izidov s kamerami posnela tabor tistih, za katere so vsi, tudi oni sami, mislili, da bodo zmagali. Zmagali so nepričakovano drugi.

Nič zato, naše življenje je bolj ustaljeno, kot mislimo. Stranka, ki je zmagala, ni mogla sestaviti vlade. To se je brez težav posrečilo drugi stranki, tisti, ki je na volitvah izgubila. Kako je izgubljeni vstal iz pepela? Preprosto, v eni sami noči so premešali karte, nekaterim parlamentarnim poslancem, ki naj bi bili že privolili v vlado prvotnega zmagovalca, se je prikazal duh in jim zapovedal, naj svoj glas podpore umaknejo. Naj kratko malo molčijo. In zasuk je prišel, premaganci so postali zmagovalci, njihov šef pa se niti najmanj ni zmenil za okoliščino, da mu sodijo zaradi denarja, ampak je sestavil vlado, sebe pa prikazal narodu v bleščečem sijaju edinega pravega dvorca, ki ga imamo.

Nekoč sta prijateljevala dva umetnika, Slovenec Ivan Grohar in Srbkinja Nadežda Petrović. Grohar je umrl, mislim, od lakote, Nadežda od tifusa med vojno. Bila sta Evropejca. Ko mislimo nanju, popolnoma pozabimo, kje je Balkan, natančneje, kje je balkanska krčma. Oddaljuje se pač v zgodovino, a vendar. Vendar! Če malo premislimo, je v življenju na vseh območjih, o katerih govorimo, res najti sledove nekega kotla, neke krčme. To se nanaša tudi na tiste, ki mislijo, da hodijo le v dobre evropske lokale. Tudi na nas.