Hanne Hukkelberg: Featherbrain

Norveška pevka in skladateljica Hanne Hukkelberg je svojevrsten fenomen v svetu glasbe. Klasično izobražena glasbenica je izkušnje pridobivala na glasbeni akademiji v Oslu, peti in raziskovati glasbo pa je začela v domači kuhinji v Kongsbergu, kjer je že pri treh letih odkrivala hišne zvoke in jih izvabljala iz prav vsega, kar ji je prišlo pod roke.

Dekle, ki svoje korenine išče v svetu eksperimentalne, elektronske in jazzovske godbe, je kasneje igralo v različnih freejazzovskih in rockovskih skupinah, pa tudi v težkometalni skupini Funeral. Žanrsko neulovljiva glasbenica se prav tako z lahkoto premika med bolj popularnimi in folk obrazci. Na prvo pustolovščino se je odpravila leta 2005, ko je izdala pop prvenec Little Things. Nasledil ga je uspeh z norveškim grammyjem nagrajenega in v Berlinu zasnovanega albuma Rykestrasse 68, s katerim se je prvič predstavila tudi slovenskemu občinstvu, saj je leta 2007 v Ljubljani nastopila na 23. Drugi godbi. Pred tremi leti je glasbenica, ki danes živi v Oslu, izdala tretji, indie rock album Blood From A Stone, letos pa poskrbela za presenečenje, ko je pri založbi Propeler Records izdala nov dolgometražni album Featherbrain, ki je nastajal v New Yorku.

Hanne tokrat postreže z ekscentričnim albumom, ki je nekakšna vez med dosedanjimi izdelki in na katerem poleg vokala glavno mesto zasedata še kitara in sintetizator zvoka. Ponovno sodelovanje z multiinstrumentalistom Kårejem Vestrheimom iz zasedbe Jaga Jazzist, ki je album tudi produciral, dopolnita Ivar Grydeland na kitari in Mai Elise Solberg z vokalom. Na albumu pa na stare cerkvene orgle igra tudi Hannin oče Sigurd Hukkelberg. Plošček lahkotno uvede nežen in zasanjan vokal pevke, ki jo lahko primerjamo z Islandko Björk, in nas nato v dobrih 40 minutah lahkih nog izmenjaje popelje v neskončne višave in prav tako hitro spusti v temačne globočine. Vrhunec tega intenzivnega albuma sta gotovo skladbi My Devils in The Time And I And What We Make, ki na ves glas zapeljeta z večglasnim petjem in v duhu razvezanih jezikov Cocteau Twins. Hanne, ob poslušanju katere se na trenutke spomnim tudi domače improvizatorke Irene Tomažin, pri snovanju uporablja pasaže, sestavljene iz najrazličnejših zvokov: zvonjenja zvonov, iskanja telefona po polni ženski torbici ali pač zgolj požvižgavanja. Njena glasba je intimna, temu pritrjuje tudi zaključni skromni in iskreni ter v norveščini zapeti duet z 88-letnim klasično izobraženim glasbenikom Erikom Visterjem. Tega v Ljubljani sicer ne bomo slišali, bomo pa že kmalu slišali Hanno, saj bo 24. aprila v okviru koncertnega cikla Cankarjevi torki nastopila v Cankarjevem domu.