Persona non grata

Grassov greh

V neizprosnosti premočrtne politike, v kateri naj bi vedno imeli prav, so izraelski državniki razglasili nemškega pisatelja za nezaželeno osebo, persono non grato. Neko globljo nacionalno resnico so sicer takoj poudarili nekateri ugledni izraelski izobraženci, ki so protestirali, še več, v potezi so celo, nasprotno od političnih voditeljev, videli gesto v prid novemu antisemitizmu. Vsekakor pa Günter Grass, edini živeči nemški pisatelj, ki ga dandanes pozna ves svet (nekoč so jih Nemci imeli na kupe), lahko zdaj uživa sloves nekoga izjemnega, izobčenca v očeh izraelske države.

Njegov greh, če bi ga tako imenovali, je preprost. Za privrženca nevarnih razmer na Bližnjem vzhodu so uglednega Nemca – veliko Nemcev ne ve, ali bi se strinjalo z njim ali bi ga raje obsodili (antisemitizma!) – razglasili, ker je sovražnik vsak, ki se z besedami upre izraelski državni politiki. To je, če poslušamo odzive, ki smo jih vajeni, tista stvar, ki je po drugi svetovni vojni, natančneje po holokavstu nad evropskimi Judi, dobila svojo vsesplošno klasifikacijo. Če se zaradi česarkoli upreš uradni izraelski politiki, si pač antisemit. Obtožba je zaradi Hitlerja in vsega pošastnega, kar je storil evropskim in s tem tudi nemškim Judom, postala nekaj nepremakljivega, nekaj, o čemer se ne razpravlja.

Antisemitizem, bom pripomnil kot človek, ki je živel v Jugoslaviji (ta je s svojimi Judi ravnala lepo in jim je takoj po vojni dovolila, če so hoteli, izseljevanje v Palestino, slovenski partizani pa so Izraelcem tudi pomagali z orožjem), je postal beseda, ki jo je najpametneje ne preiskovati. Velja kot tisočkratna obtožba človeške zavrženosti. »Anti« se seveda prilepi še marsičemu. Spomnimo se (če se tega sploh spomnimo), kako smo se ne le državniško, ampak tudi ideološko v Jugoslaviji uprli Stalinu, vendar so preveč mislečega človeka lahko obtožili, če je bil kritično dosleden, tudi »antisovjetizma«, kadar je v kritiki šel predaleč in zadel ob čeri ideološkega spora. Sovjeti so bili naši nasprotniki, ampak, prosim, saj so bili še vedno v socializmu. Torej »naši«.

Vprašanje, ki ga odpira pismo pesem Günterja Grassa in v katerem se izraža bojazen, da bi Izrael, sicer v samoobrambi, napadel in uničil Iran, je sila preprosto. Ali lahko in ali sploh smemo kritično nastopati proti deželi, ki nas spominja na holokavst? Izrael je uradno trdno pri mnenju, da to, če nič drugega, meji na antisemitizem. To je napad na narod, ki je doživel holokavst. Nekdanji premier Menahem Begin se je te logike trdno držal – videl sem ga, ko je na neprijetna vprašanja novinarjev po kuloarjih na Vzhodni reki odgovarjal s preprosto ugotovitvijo »never again« (nikoli več). Iz te ugotovitve, ki ji v svetu razen islamskih skrajnežev nihče ne oporeka, je zgrajena celotna stavba izraelske politike. In delu te politike, namigom, da bi Izrael utegnil preprečiti nevarnost iz iranske smeri s svojim napadom, je posvečena pesem kritika Günterja Grassa. Zdi se mu, da pravice do takšnega razpleta Izrael nikakor nima (nimajo je niti tisti, ki ga oborožujejo, to pa niso le ZDA, ampak celo Nemčija, ki Izraelu izroča najmodernejše podmornice).

Vprašanje, ki ga odpira pismo pesem Günterja Grassa, je sila preprosto. Ali lahko in ali sploh smemo kritično nastopati proti deželi, ki nas spominja na holokavst?

Kot smo rekli, kritika izraelskega ravnanja je nekako zdrsnila v zakladnico antisemitizma. Seveda obstajajo različni načini, kako potem takšne sklepe ocenjevati. Zadevo lahko poenostavimo, in v senci holokavsta so jo zlasti v Ameriki, pa tudi v večjem delu misleče Evrope res imenovali tako. Nesreča Judov, judovska država, pravica do poprave ene največjih človeških krivic – vse to je nepreklicno. Če se zdaj najdejo ljudje, ki celo v Shakespearjevem Shylocku najdejo odsev antisemitizma, potem to velja tudi za tistega Nemca (ki je bil, mimogrede, ko je bil sedemnajstleten fant, nekaj časa v SS) in o tem ne bomo veliko razmišljali. Zadeva pa se spremeni, če se ob Izraelu za trenutek ustavimo in razmišljamo brez zgodovinskih poenostavitev.

Izrael po ugotovitvi Ben Guriona, soustanovitelja te države, ni judovska država, ampak država, odprta za vse Jude. To naj bi bila torej dežela, v kateri se prosto misli, deluje, občuje z drugimi. Je kratko malo le ena od držav, nič manj in nič več. Bilo bi nepravično in vsaj enostransko sprejemati karkoli, kar se nekaterim njenim ljudem, kaj šele okolici, ne bi zdelo človeško sprejemljivo in uravnoteženo, kot naj bi bilo uravnoteženo življenje različnih narodov, ki živijo drug ob drugem. Bilo bi tudi pravično dovoliti drugim, da zavzemajo stališča do odnosov s to državo, Izraelom, sprejemajo ali ne nekatere njene odločitve, o katerih morajo drugi obveščati svet, ta država pa jih o njih ne obvešča.

Primer je preprost: svet meni, da je Izrael država z atomsko bombo. Izrael molči. Američani od njega ne zahtevajo, da se nečemu odpove, tako kot se to zahteva denimo od Irana!

Pa smo tam, kjer smo ob Günterju Grassu začeli: če zahtevaš, da Izrael odkrije vse svoje karte – in tista o atomski bombi bi veljala za najpomembnejšo –, potem lahko človeka razglasimo za antisemita. Nevarnost, da se zgodi kaj takega, je zelo resnična, saj primer Grass kaže, kako lahko nekoga razglasimo za takega le zato, ker se boji posledic preveč napadalne izraelske politike. A potem sledi preprosta logika: zaradi obtožb o antisemitizmu se bo razbohotil … novi antisemitizem, v katerega ne bodo več vključeni le islamski skrajneži.

Nekoč sem v Londonu poslušal, v organizaciji judovske skupnosti, predavanje slovitega biografa Isaaka Deutscherja o treh velikih Judih, Spinozi, Marxu in Freudu. Predavateljeva teza je bila, da so bili ti ljudje velikani, ker so se odpovedali judovstvu. Kozmopoliti. Zgražanje v dvorani. Protesti publike.

Od Izraela se ne pričakuje, da ne bo država svojih državljanov. Drži pa se lahko Ben Gurionovega načela: država za vse Jude. Lahko se doda: država, ki lepo ravna z vsemi okoli sebe, tudi denimo s Palestinci, česar, žal, ne moremo reči. Naj nihče ne reče, da je zahtevati kaj takega antisemitizem!

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.